Tomaž Flajs: SINDROM 'KAMNA POD RITJO'
Z izrazom 'sindrom kamna pod ritjo' označujem nesporazume v medčloveških odnosih, do katerih pride, ker si nekdo napačno razlaga vedenje druge osebe. Bistvo tovrstnega nesporazuma je v tem, da v resnici ne vemo, kaj drugi hoče, misli ali občuti, ko nekaj reče, ali se obnaša na nek določen način, vendar smo kljub temu prepričani, da to vemo.
Zakaj 'sindrom kamna pod ritjo'? Do tega poimenovanja sem prišel pred nekaj leti, ko sva z ženo s pomočjo različnih vaj raziskovala najin odnos. Še posebej se mi je v spomin vtisnil droben, navidez nepomemben dogodek, ki pa mi je dal veliko snovi za premišljevanje. Šla sva se vajo 'vidim, čutim, mislim'. Pri tej vaji gre za to, da eden od obeh partnerjev opazuje drugega in pri tem govori, kaj dejansko vidi, kaj ob tem misli in kaj občuti. Sedela sva ob reki. Ko je bila na vrsti žena, sem pod zadnjo platjo začutil ostrino kamna, na katerem sem sedel. Popravil sem svoj položaj, da bi mi bilo bolj udobno, žena pa je to komentairala takole: »Vidim, da si namrščil obrvi in se premaknil. Mislim si, da si jezen name, ker delam to vajo narobe. Počutim se nelagodno.«
Bruhnil sem v smeh. Neverjetno: navidez nepomemben, neopazen dogodek, ki pa bi, če ne bi delala te vaje, lahko pripeljal do nesporazuma. Niti zavedal se nisem, da sem se ob tem, ko sem začutil kamen, namrščil. In seveda v tistem trenutku nisem bil niti najmanj jezen na ženo, saj se mi je zdelo, da nama vaja dobro gre. Lahko si predstavljate, da je bila tudi ona malo osupla, ko sem ji povedal, zakaj se tako smejem.
Vzemimo še en primer: pogovarjam se z nekom, ki neprestano zeha. Njegovo vedenje si razložim kot znak, da ga dolgočasim. Že se začnem potihem jeziti nad njegovo nesramnostjo, ko mi, preden se razideva, potoži, da je prejšnji večer zelo slabo spal in da ne ve kaj bi, saj ga čaka veliko napornega dela. Na koncu izrazi željo, da bi se kmalu zopet srečala, saj ga je moja pripoved zelo pritegnila in bi želel izvedeti še kaj več o vsej stvari…
Sindrom kamna pod ritjo je predvsem posledica pomanjkanja pozornosti: ker se v komunikaciji, takrat ko nam drugi nekaj sporoča, ne osredotočimo nanj, nismo zares v stiku z njim. 'Zabubljeni' smo v svoje predstave, ki jih imamo o njem. In ker se tega ne zavedamo, svoje predstave o njem zamenjujemo za njega samega.
Težava ni toliko v tem, ker imamo predstave o drugem. Temu se je, vsaj glede na moje izkušnje, skorajda nemogoče izogniti. Še posebej to velja za odnose s tistimi ljudmi, s katerimi se že dlje časa poznamo. Predstave o drugih ljudeh namreč v veliki meri oblikujemo glede na svoje pretekle izkušnje z njimi. Več ko je preteklih izkušenj, več predstav imamo o drugem in bolj so te predstave utrjene. Težava je v tem, ker se ne zavedamo, da so to zgolj naše predstave. Na ta način drugega vkalupimo v nek svoj okvir, kar neizogibno vpliva nanj in na naše odnose z njim nasploh.
Če si na primer o nekom predstavljam, da je jeznoritež, se bom do njega tudi vedel kot do jeznoriteža in zelo verjetno je, da bo to moje vedenje še dodatno vzpodbudilo njegovo jeznorito vedenje (ki bo le še utrdilo mojo predstavo o njem.)
Na ta način odnosi, namesto da bi bili vse globlji in bogatejši, postajajo vse bolj površinski, odtujeni in enolični. Kar je povsem razumljivo in logično, saj v tem primeru v resnici ne živimo drug z drugim, temveč drug mimo drugega. V takšnem odnosu ni vznemirljive neposrednosti in pristne medčloveške bližine.
In kako najti pot iz uročenosti v te predstave? Ali sploh obstaja? Moje izkušnje in izkušnje marsikoga drugega mi prišepetavajo, da pot obstaja. Imenuje se zavedanje.
Bistvo zavedanja je neobremenjena, nedolžna in zvedava pozornost, ki je osredotočena na dogajanje v tem trenutku. Omogoča nam, da se osvobajamo ujetosti v preteklost in prihodnost, tako da lahko bolj polno doživljamo sebe, drugega in naše medsebojne odnose kot večni ples vznemirljivih in nepredvidljivih sprememb.
Kot sem že dejal, težava ni v predstavah samih, temveč v tem, da se jih ne zavedamo več kot predstav in jih zato zamenjujemo za realnost. Tisti hip, ko se svoje predstave zavemo kot svoje predstave, izgubi moč, ki jo prej prej imela, in nenadoma se pred nami razpre resnični svet v vsej svoji pisani mnogoterosti, nepredvidljivosti in vznemirljivosti.