Zgodovina gestalt terapije in njeni začetniki

Kot začetnik gestalt terapije je največkrat omenjen Frederick (Fritz) Perls, nemški psihiater židovskega rodu, ki je svojo psihoterapevtsko kariero začel kot psihoanalitik (rojen 8. julija 1893 v Berlinu, umrl 14. marca 1970 v Chicagu). Toda že v samih zametkih gestalt terapevtskega pristopa je pomembno sodelovala tudi njegova žena, nemška psihologinja z doktoratom iz gestalt psihologije Laura Perls (rojena 1. avgusta 1905 in umrla 15. avgusta 1990 v Pforzheimu). Čeprav kot soavtorica ni omenjena, je prispevala nekaj poglavij v Perlsovi prvi knjigi »Ego, Hunger and Agression«, izdani leta 1942 (Ego, lakota in agresija). Kot je moč razbrati že iz samega podnaslova te knjige - 'Revizija Freudove teorije in metode' – jo je Perls, čeprav danes velja kot pomemben mejnik v porajanju gestalt terapije, pisal še kot psihoanalitik, ki pa se je od Freudovega klasičnega pristopa polagoma vse bolj distanciral.

Fritz in Laura sta se srečala, ko sta delovala pod okriljem Psihološkega inštituta v Frankfurtu, kjer je bil Perls asistent Kurta Goldsteina. Poročila sta se leta 1930. Intelektualno življenje Frankfurta tistega časa je bilo zelo razgibano in kot njegova aktivna soudeleženca sta se z njegovim ozračjem prepojila tudi Fritz in Laura. Nekateri pomembni vplivi, ki so kasneje botrovali nastanku gestalt terapije izvirajo prav iz njunega frankfurtskega obdobja. Poleg gestalt psihologije* in njenega naslednika Kurta Golsteina, ki je poudarjal obravnavo človeka kot celostnega organizma ter odklanjal njegovo fragmentacijo v organe, dele ali funkcije, tako lahko omenimo vsaj še židovskega filozofa dialoga Martina Bubra in krščansko eksistencialističnega filozofa Paula Tillicha, s katerima je Laura gojila tudi osebne stike. Fritz, ki se je v Frankurt priselil iz Berlina pa je bil že v svojem berlinskem obdobju, ko je še gojil gledališke ambicije (želel je postati režiser in se preizkušal kot igralec) pod močnim vplivom režiserja Maxa Reinhardta ter umetniškega gibanja Bauhaus.

Leta 1933, ko je prišel na oblast Hitler, sta Fritz in Laura emigrirala na Nizozemsko od tu pa čez eno leto v Južno Afriko, kamor je bil Fritz povabljen, da ustanovi inštitut za psihoanalizo. Med bivanjem v Južni Afriki je nanj s svojimi idejami vplival filozof in politik Jan Smuts, ki je v knjigi »Holizem in evolucija« (izšla leta 1926) uvedel pojem holizem, ki ga je definiral kot tendenco v naravi, da skozi kreativno evolucijo oblikuje celote, ki so večje kot so vsote njihovih delov. Leta 1936 je Perls odpotoval na psihoanalitski kongres v Prago, kjer je želel predstaviti svoja dognanja o oralnih odporih, a je, zaradi odstopanja od Freudove teorije analnih odporov, naletel na odklonilen sprejem in neodobravanje. Tudi Freud ga je sprejel v avdienco le za pičlo minuto in ga odslovil tako rekoč na vratih. Kot je zapisal v svoji avtobiografiji, se je med potjo nazaj počutil izoliran, obenem pa je spoznal, da je pravzaprav začel razvijati nov pristop v psihoterapiji.

Ta dogodek predstavlja začetek njegovega preloma s psihoanalizo, ki kljub temu ostaja eden od pomembnih virov nastanka gestalt terapije. Med psihoanalitike, ki so vplivali nanj, lahko omenimo njegove učne analitike in supervizorje Karen Horney, Claro Happel, Helene Deutsch in Paula Schilderja. Posebno mesto med njimi pa ima zagotovo Wilhelm Reich, ki je v psihoterapijo uvedel delo s telesom in ki je bil prav tako nekaj časa njegov osebni analitik.

Leta 1946 je Fritz na povabilo Karen Horney in Ericha Fromma z Lauro odpotoval v ZDA. Nastanila sta se v New Yorku. Perls, ki je v ozkem krogu že žel odobravanje s svojo prvo knjigo, je s seboj iz Južne Afrike prinesel rokopis, na katerem je delal 12 let. Njegova težava je bila, da, kljub svojim genialnim teoretskim in kliničnim uvidom, ni bil ravno nadarjen za pisanje. Imel je zelo dobro razvito sposobnost, da je med idejami, spoznanji in praksami, ki so mu bile dostopne v intelektualnem, umetniškem in znanstvenem arzenalu njegovega časa, znal poiskati in uporabiti tisto, kar je bilo najboljše, manjkala pa mu je sposobnost, da bi iz svojih dognanj izoblikoval neko koherentno teorijo. Zato je najel Paula Goodmana, pisatelja, pesnika, esejista in socialno angažiranega misleca, anarhista s širokim intelektualnim obzorjem, da bi njegovemu rokopisu dal obliko.

Goodman (rojen 9. septembra 1911, umrl 2. avgusta 1972 v New Yorku) je svojo nalogo opravil več kot zadovoljivo, saj je Perlsove ideje, na osnovi svojega bogatega filozofskega in psihoanalitičnega znanja pretopil v delo, ki je pomembno prežeto z njegovim lastnim prispevkom in ki še dandanes predstavlja teoretski temelj gestalt terapije. Njegov prispevek k nastanku in razvoju gestalt terapije je Laura Perls označila kot bistven, saj bi brez njega gestalt terapija ne imela koherentne teorije.

Zapletlo se je, ko naj bi Goodman-Perlsov tekst izšel v knjižni obliki. Založnik je menil, da bi mu bilo zavoljo boljšega prodajnega učinka potrebno dodati še bolj poljuden del po vzoru popularne 'naredi sam' psihološke literature. Tako je nastal tudi 'praktični' del knjige, ki ga je na osnovi vaj s svojimi študenti napisal Ralph Hefferline, profesor psihologije na Kolumbijski univerzi. Leta 1951  je izšla knjiga Perls, Hefferline & Goodman: 'Gestalt Therapy, Excitement and Growth in the Human Personality' (Gestalt terapija, vznemirjenje in rast človeške osebnosti), kjer se prvič pojavi ime nove terapevtske smeri in ki vse do današnjih dni predstavlja temeljno delo gestalt terapije. Gestaltisti jo, malo za šalo malo zares, zato imenujejo 'Biblija'.

Usoda knjige je bila žal precej klavrna. Založnik je namreč dosegel tudi to, da je bil teoretski del uvrščen šele v drugi del knjige, kar se je pokazalo kot ponesrečena poteza. Knjiga po eni strani ni dosegla želenega komercialnega uspeha, po drugi strani pa je zahtevnejši bralec, po tem ko je prelistal prve strani, branje opustil, saj naj ne bi vsebovala neke resne teorije. Rezultat je bil ta, da je knjiga za dolgo časa tako rekoč utonila v pozabo in je, razen v določenih krogih, niso poznali niti gestalt terapevti (kar je bila v precejšnji meri tudi posledica Perlsovih 'kalifornijskih let' v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer malo kasneje.) In to kljub temu, da vsebuje nekatere koncepte, ideje in zamisli, ki dandanes v psihoterapiji vzbujajo vse večje zanimanje in postajajo, razumljene na različne načine, vse bolj del repertoarja tudi drugih terapevtskih smeri (kot npr. osredotočanje na kontakt klienta s terapevtom, pojmovanje selfa kot procesa, 'tukaj in zdaj' ipd.)

Oba Perlsa in Goodman so skupaj z Isadorjem Fromom, Elliotom Shapirom, Paulom Weissom in Richardom Kitzlerjem oblikovali ti. 'skupino sedmih', ki se je redno sestajala, diskutirala in eksperimentirala z idejami iz knjige ter ustanovila Newyorški inštitut za gestalt terapijo. Temu sta sledila inštituta v Clevelandu in Kaliforniji. A moralo je miniti kar nekaj časa, preden se je gestalt terapija začela uveljavljati in širiti, najprej v ZDA, nato pa še drugod po svetu.

K njenemu širjenju je v precejšnji meri pripomogel prav Fritz Perls, ko je v šestdesetih letih začel opuščati terapevtsko prakso in prirejati delavnice, kjer je demonstriral svojo različico gestalt terapije. Naselil se je v Esalenu, na obali Pacifika, ki je bil takrat središče gibanja za razvoj človeških potencialov (tam je v tistem času delovala npr. tudi Virginia Satir). Perls, ki je kljub svojim letom prekipeval od vitalnosti in ustvarjalnih idej, je s svojo terapevtsko karizmo pritegnil veliko ljudi, ki so se začeli zanimati za dotlej neznan psihoterapevtski pristop. Poleg 45 let izkušenj in genialne klinične intuicije je do izraza prišel tudi njegov čut za dramo (zase je trdil, da bi, če ne bi bil psihiater in psihoterapevt, prav gotovo postal gledališki režiser). Sposoben je bil ljudi, na katerih je demonstriral svoj pristop, v zelo kratkem času pripeljati do sprememb in prebojev v doživljanju, kar je delovalo zelo privlačno in vabljivo. Gestalt terapija je postajala vse bolj popularna in začeli so nastajati novi inštituti in centri, kjer so jo prakticirali, ta val pa je v začetku sedemdesetih let pljusknil tudi čez meje ZDA. (Svojo prvo gestalt delavnico z mednarodno udeležbo na evropskih tleh je institut GTILA iz Los Angelesa leta 1972 s pomočjo Mladena Kostića organiziral prav v nekdanji Jugoslaviji, v Dubrovniku.)

To pomembno poglavje v zgodovini gestalt terapije ima poleg svetlih tudi svoje senčne strani. Ena izmed njih je ta, da se je Perls v svojem poudarjanju neposrednega čutnega in emocionalnega doživljanja odpovedal 'Bibliji' kot nepotrebnemu intelektualiziranju. Teorijo je velikokrat nadomeščal z udarnimi slogani (med katerimi je prav gotovo eden najbolj znanih: »Lose your mind and come to your senses.«) in s tem ustvaril vtis, da gestalt terapija nima nekih resnih teoretskih temeljev. To je med številnimi strokovnjaki vzbudilo skepso do gestalt terapije, ki traja še danes. Iz tega obdobja je tudi prepričanje, ki je še vedno zelo razširjeno, da je gestalt terapija skupek različnih tehnik, saj je bil Perls v tem obdobju tehnološko zelo inventiven. Med njimi je gotovo najbolj razvpita tehnika praznega stola in ker se je Perls te tehnike najbolj pogosto posluževal, mnogi še danes gestalt terapijo enačijo z njo. Ta predstava pa je, kot med drugimi opozarja Bob Resnick, eden od neposrednih Perlsovih učencev, zgrešena: »Kar se mene tiče, je tehnologija najmanj pomemben del gestalt terapije. Je najbolj irelevantna stvar, kar jih poznam. V uvodu, ki sem ga napisal za neki uvajalni tekst v gestalt terapijo, sem pripomnil, da bi vsak gestalt terapevt lahko povsem prenehal uporabljati katerokoli gestalt tehniko, ki je bila kdajkoli uporabljena in bi še vedno lahko prakticiral gestalt terapijo. Če tega ne bi mogel, bi to pomenilo, da tudi pred tem v resnici ni prakticiral gestalt terapije. V resnici bi se zgolj postavljal in zapravljal čas z vrečo trikov. Tehnologija je samo orodje in orodje se lahko spreminja.« (Resnick, 1984)

Perlsovo odklanjanje bolj poglobljenega teoretiziranja in njegova briljantna demonstracija uporabe različnih tehnik na eno- ali večdnevnih delavnicah sta imela še en pomemben 'stranski učinek'. Mnogi so segli v njegovo 'vrečo trikov', misleč da tehnike delujejo same po sebi, ne da bi imeli tudi Perlsovo znanje in dolgoletne izkušnje, v katerih je izostril klinično presojo in sposobnost interveniranja v skladu z vsakokratno terapevtsko situacijo ter specifiko klienta. V sedemdesetih letih je tako postala precej razširjena verzija gestalt terapije, ki sta jo Resnick in Gary Yontef poimenovala 'bum-bum terapija', ali še bolj zaostreno 'licenca za ubijanje'. Jean-Marie Robine pripominja: »Tudi če upoštevamo, da je ta faza neverjetno sveže prevetrila tedanjo psihoterapevtsko prakso, so pomanjkanje discipline in ekscesi vseh vrst zelo škodili kredibilnosti novega pristopa. Čarovniški vajenci vseh baž, ki so nediskriminatorno požirali to, kar so videli prakticirati Mojstra, ne da bi imeli njegove izkušnje, so z imitacijo njegovih intervencij povzročali katastrofo ali v najboljšem primeru bili povsem brez učinka.« (Robine, 1998) To je še dodatno vplivalo na nezaupljiv odnos strokovnjakov do gestalt terapije.

Perlsovo 'kalifornijsko obdobje' je imelo seveda velik vpliv tudi na samo gestalt terapijo in njen razvoj. Mnogi gestalt terapevti, ki so se bodisi educirali neposredno pri njem ali pri njegovih učencih, ali učencih njegovih učencev itd., se zaradi njegovega distanciranja od temeljnega teoretskega teksta gestalt terapije Perls, Hefferline & Goodman: 'Gestalt Therapy, Excitement and Growth in the Human Personality' niso lotili njegovega študija. Ali pa sploh niso vedeli, da obstaja! Jean-Marie Robine mi je na primer v osebni komunikaciji povedal, da je za to knjigo izvedel šele deset let potem, ko se je začel educirati v gestalt terapiji.

Perlsov slog je bil dramatičen. Pomembni orodji, ki se jih je posluževal, sta bili konfrontacija in frustracija klienta, s čimer ga je lahko precej hitro pripeljal do, kot jo je sam imenoval, plasti zastoja, kjer so klientove nezavedne manipulativne nevrotične strategije preživetja začele odpovedovati in njegova tesnoba naraščati. Ob podpori terapevtove avtentične prisotnosti v nadaljnjem toku seanse se  je klientova tesnoba stopnjevala (implozivna plast), vse dokler ni nenadoma doživel intenzivna občutja, ki jih je dotlej potlačeval, kar je Perls imenoval eksplozivna plast. Pomen 'eksplozije' (npr. jeze, veselja, žalosti) je Perls videl v tem, da se klient začne znova zavedati svojega avtentičnega doživljanja in tako obudi možnost izbire ter sprejemanja odgovornosti (na besedni ravni jo je posrečeno razstavil v response-ability, sposobnost odzivanja), ki jo je zavoljo otopelosti v mehanskih, fiksnih načinih dojemanja in odzivanja (fiksnih gestaltih) izgubil.

Njegov način dela je lahko pripeljal do hitrih sprememb, vendar pa je bil 'epizodičen', omejen na delavniške demonstracije. (Laurin slog je bil mehkejši in v svojih intervencah je bila precej bolj minimalistična kot Fritz, ki je užival v fasciniranju občinstva s svojo briljanco. Za razliko od Fritza ni opustila terapevtske prakse in se ni odpovedala temeljnemu teoretskemu viru. Zagovarjala je spremembe, ki se zgodijo postopoma, na daljši rok, saj je menila, da tako obstaja večja možnost, da bodo tudi trajne. Skupaj z Isadorjem Fromom (Goodman je medtem opustil terapevtsko prakso in se podal na pot drugih izzivov) sta še naprej vodila edukativno delo na newyorškem inštitutu in razvijala teoretsko poglobljen model.) Perlsovo odklanjanje neke resne, poglobljene, koherentne teorije je imelo za posledico tudi to, da so se mnogi gestalt terapevti, ki so se educirali zgolj na osnovi njegovega modela, pogosto znašli v zagati. V svoji terapevtski praksi so se srečevali s klienti, ki so potrebovali bolj kontinuirano delo na daljši rok, za kar pa so bila njihova konceptualna 'orodja' pomanjkljiva. 

Perlsova teoretska nezadostnost in problematizacija njegove konfrontativnosti sta med gestalt terapevti postali predmet razprav v osemdesetih letih, ko so se vse bolj slišali glasovi tistih (npr. Stephen Tobin), ki so opozarjali, da je za določene kliente, predvsem tiste z borderline in narcisistično motnjo, Perlsov model neprimeren in škodljiv.

Po Robinu lahko tako po Perlsovi smrti leta 1970: »… sledimo nekaterim glavnim smerem razvoja:

• Nekateri so se, sledeč modi, obrnili k drugim metodam.
• Drugi, ki so zamenjali svoje nepoznavanje teoretskih in kliničnih osnov gestalt terapije za njihov tako imenovani neobstoj, so to pomanjkljivost omilili tako, da so privzeli teoretske reference, za katere se jim je zdelo, da imajo določene sorodnosti z njihovo prakso, izhajajočo iz Perlsa in iz njegovega zadnjega obdobja. Tako so se nekateri gestaltisti, ki so ohranili gestaltistično metodologijo in tehnologijo, obrnili k psihoanalitski teoriji, najpogosteje k anglo-saksonskim tokovom, k psihoanalizi objektnih odnosov ali k teoriji, ki poudarja intersubjektivnost.
• Tretji so svojo nezadostnost zapolnjevali tako, da so kopičili in med seboj povezovali tehnike, kot da bi priključevanje bioenergetskih in psihodramskih tehnik, dela v bazenu, masaže ali drugih tehnik lahko nadomestilo hrbtenico ustrezne metapsihologije.
• Nekateri pa so ponovno odkrili pozabljene vire, temeljne tekste in učitelje - praktike, ki so se na te vire vseskozi naslanjali in jih razvijali. Tako sta še posebej Laura Perls in Isadore From, člana osnovateljske skupine gestalt terapije, prišla iz sence, kamor ju je potisnilo Perlsovo kalifornijsko sonce, in omogočila velikemu delu gestaltistične skupnosti najti smisel te usmeritve v njeni radikalnosti in ustvarjalnosti okoli teorije selfa, ki sta jo leta 1951 skicirala Perls in Goodman.« (Robine, 1998)

Teorija - teoretične predpostavke in koncepti; razumevanje razvoja težav posameznika

Kot je verjetno jasno že iz prejšnjega poglavja, gestalt terapija ni enovit in enoten pristop. Vendar je to le deloma posledica opisanega razhoda med Perlsom in drugimi ustanovnimi člani newyorškega inštituta ter tega, kar se je dogajalo z 'Biblijo'. V sami naravi gestalt terapije je, da se upira sistematizaciji in shematizaciji, kot pomembni vrednoti pa postavlja avtentičnost in ustvarjalnost. Zato v okviru gestalt terapije obstaja mnogo različnih pristopov, tako v smislu prakse kot tudi v smislu razumevanja teorije. To poudarjam zato, ker bo to, kar sledi, moj lastni poskus kratke okvirne predstavitve nekaterih temeljnih pojmov gestalt teorije, ki se je razvejala na podlagi temeljnega Perls-Goodmanovega teksta.

V mojem razumevanju teorije gestalt terapije je središčni pojem kontakt. Človek kot celostni organizem preživi in raste tako, da v kontaktu z okoljem  v polju organizem/okolje zadovoljuje svoje potrebe, podobno kot se celica prehranjuje preko celičnih sten, tako da vnaša vase to, kar je zanjo hranilno in izloča to, česar ne potrebuje. Skozi kontakt se človek hkrati vzpostavlja, razmejuje od svojega okolja in se z njim povezuje. »Govorimo o organizmu, ki kontaktira z okoljem, vendar je kontakt tisti, ki je najbolj preprosta in prva realnost.« (Perls, Hefferline & Goodman, 1996, str. 227) V kontaktu z okoljem se v človeku poraja doživljanje, na osnovi katerega se zaveda tako sebe kot okolja. Ko se na primer z roko dotaknem stene, se istočasno, ko začutim steno (okolje), zavem tudi svoje roke (sebe). Kontakt je dinamičen, nenehno spreminjajoči se proces ustvarjalnega prilagajanja, poimenovan tudi proces oblikovanja in razgradnje gestaltov. (Gestalt v tem primeru pomeni konfiguracijo oz. celoto doživljanja in delovanja). V tem procesu človek preko diferenciacije doživljanja artikulira svoje potrebe, zaznava možnosti in ovire za njihovo zadovoljitev v okolju ter jih poskuša na najboljši možen način zadovoljiti, zato da lahko ponovno vzpostavi ravnovesje.

Težave, zaradi katerih ljudje iščejo psihoterapevtsko pomoč, se pojavijo takrat, ko je proces ustvarjalnega prilagajanja moten in zato ne zmorejo bodisi zadovoljiti, ali pa odžalovati določenih potreb (ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso uresničljive in predstavljajo jedro nezaključenih zadev oz. nedokončanih gestaltov). Pogost razlog za to je sprememba življenjskih okoliščin, na katero se mehansko, nezavedno odzivajo na stare načine, ki so jih izoblikovali v preteklosti (fiksni gestalti). Takrat so ti načini predstavljali ustvarjalno prilagoditev – zelo pogosto gre za prilagoditve na težke situacije v otroštvu - v sedanjosti pa predstavljajo motnjo, zaradi katere ne morejo biti polno pozorni in se optimalno odzivati na trenutne situacije. Tako kopičijo nove nezaključene gestalte in doživljajo konstantno neravnovesje.

Gestalt terapevt je pozoren na to, v kateri fazi in kako klient prekinja kontakt. Tako lahko na primer svoje potrebe zamenjuje s potrebami drugih (introjekcija), svoje doživljanje pripisuje drugim (projekcija), namesto da bi deloval navzven, svojo energijo usmeri vase, in to kar bi počel drugim, počne sebi (retrofleksija) itd.

Vsi ti opisani fenomeni na kontaktni meji niso nujno tudi že prekinitve kontakta. Temeljni kriterij za to je, ali se klient zaveda, kaj počne, ko to počne in je to stvar njegove lastne izbire, za katero sprejema polno odgovornost. V tem primeru so fenomeni na kontaktni meji lahko podpora za kontakt. (Npr. ne zakričim na otroka, ki noče pisati domače naloge, čeprav sem jezen nanj, temveč stisnem zobe, se zberem in ga poskušam motivirati na nek drug način – retrofleksija). O prekinitvah kontakta govorimo takrat, ko človek nekaj počne mehansko in je pri tem izgubil občutek lastne izbire. (Npr. prodajalka pri blagajni mi vrne premalo denarja, jaz pa se grizem v ustnice, nič ne rečem in se zaradi tega še nekaj časa potem jezim nase – prav tako retrofleksija).

Terapija - cilji, proces, odnos med terapevtom in klientom, terapevtske intervence*

Fenomenološki pristop kot eden od temeljnih kamnov gestalt terapije poudarja specifičnost vsakega posameznega klienta. Od gestalt terapevta terja spoštovanje in upoštevanje njegove enkratnosti ter na ta način problematizira in relativizira posplošitve diagnostičnih kategorij. Čeprav se gestalt terapevti pri svoji obravnavi klienta poslužujejo tudi ustaljenih diagnostičnih instrumentov in kategorij, so le-ti uporabljani le kot pomožno sredstvo za izdelavo osnovnega 'zemljevida' terapevtske obravnave ter kot opora za refleksijo med posameznimi terapevtskimi seansami. Pri izbiri in oblikovanju terapevtskih intervencij med samim potekom terapije pa diagnoza vseskozi ostaja v ozadju, medtem ko je v ospredju stik s klientom in iz njega izhajajoče terapevtovo neposredno doživljanje.

V gestalt terapiji terapevt ni postavljen v vlogo strokovnjaka, ki s svojo avtoriteto usmerja in vodi klienta h končnemu cilju, temveč je bolj v vlogi klientovega strokovnega sodelavca, ki mu s svojo avtentično prisotnostjo, znanjem in veščinami omogoča nove izkušnje kontakta, preko katerih se klient zave tako načinov, kako ga prekinja, kot tudi novih ustvarjalnih možnosti njegovega oblikovanja.

Cilj gestalt terapije torej ni odpravljanje simptomov stiske, temveč vzpostavljanje kontinuuma klientovega zavedanja, ki je, kot je zapisal Fritz Perls, 'samo po sebi zdravilno'. Ali kot pravi Bob Resnick: »… bistvena metodologija gestalt terapije je zavedanje…« (Resnick, 1984) Robine zavedanje opredeli kot obliko zavesti, ki je: »… obenem motorična, senzorna …, in deluje kot integrator celote vseh danosti v polju. Lahko bi rekli, da je neposredno in implicitno védenje.« (Robine, 1998) Todd Burley zavedanje opredeli kot »knowing from within, as I am doing it«. (osebna komunikacija) (Moj opisni prevod bi bil: zavedanje je neposredno vedenje o nečem, kar počnem, v trenutku, ko to počnem.)

Zavedanje v gestaltističnem pomenu besede klientu ponovno odpira možnosti izbire ter s tem sprejetje svojega deleža odgovornosti pri oblikovanju realnosti vsakdanjega življenja. V gestalt terapiji ni nekih zunanjih, 'objektivnih', normativnih meril psihičnega zdravja. Obstajajo le subjektivni, estetski kriteriji ekonomičnosti, elegance, moči, jasnosti in neposrednosti procesa kontaktiranja, preko katerega vsak posameznik na sebi lasten način, v skladu s svojimi potrebami in glede na danosti konkretnega okolja oblikuje svojo eksistenco ter si s tem tudi postavlja svoja lastna merila zdravja.

Med 'orodji', s katerimi razpolaga gestalt terapevt pri oblikovanju svojih intervencij, naj omenim eksperiment in osredotočanje klienta na doživljanje 'tu in zdaj'.

Eksperiment se razvije iz neposrednega dogajanja v terapiji in ni vnaprej strukturiran. Odvisen je od terapevtove kreativnosti. Pomembno je, da je pri oblikovanju eksperimenta terapevt dovzeten za klientove trenutne sposobnosti in pripravljenost na tveganje v 'varno nevarni' terapevtski situaciji. Robine omenja naslednje možnosti eksperimentiranja:

• »Lahko so osredotočena na spodbujanje zavedanja, ko terapevt na primer povabi pacienta, da se zave dihanja ali pa določenega dela telesa.
• Lahko omogočajo raziskovanje neke teme, ki jo je klient načel na posreden način. Terapevt mu na primer predlaga, da udejanji prispodobo, ki jo je pravkar uporabil. (»Čutim, kot da bi imel prsi v primežu!«, »Ima me, da bi z njim ravnal kot s psom.«) To raziskovanje se lahko odvija preko ojačevanja in poudarjanja uporabljenih besed in gibov. (»Ali lahko poskusite in mi to znova poveste, tako da ojačate gib, ki ste ga nakazali?«)
• Eksperimentiranje lahko uvede pogoje simulacije, ki omogoča dotok informacij o tem, »kaj bi se zgodilo« v nekaterih težavnih ali nemogočih situacijah, ki jih mora pacient uravnati. V ta namen so vzbujene določene oblike projekcij, da bi pacient lahko raziskoval fantazije, katastrofična pričakovanja, nedokončane ali zafiksirane situacije, katerih razrešitev si zamišlja kot nemogočo.
• Eksperimentiranje prav tako ponuja možnost za raziskovanje različnih tipov mej identitete in kontakta: omejitve pri izpostavljanju sebe, izražanju, navadah, telesnih občutkih in gibih, vrednotah itd.« (Robine, 1998)

Osredotočanje na doživljanje 'tu in zdaj' je temeljno orodje za vzpodbujanje klientovega zavedanja njegovega doživljanja, ki se vedno dogaja v sedanjosti. Pri tem ne gre za zanikanje preteklosti ali prihodnosti, temveč za dejstvo, da sta spominjanje preteklosti ali predvidevanje prihodnosti procesa, ki se dogajata sedaj in imata neko vlogo in funkcijo v kontekstu klientove sedanje situacije. »Spomin, ki se pojavi sedaj, osvetljuje sedanjost z novo lučjo, prav tako kot sedanjost osvetljuje spomin, ki jo prečka.« (Robine, 1998)

Osredotočanje na 'tu in zdaj' ima lahko različne funkcije. Ena od njih je ta, da se klient, namesto da bi se ukvarjal z rekonstrukcijo preteklosti in iskanjem vzrokov za svoje sedanje težave, v neposrednem stiku s terapevtom, ki je v 'varno nevarnih' pogojih terapevtske situacije nepredvidljiv, odpre za novo izkušnjo. Ta nova izkušnja mu omogoča tako zavedanje svojih fiksnih vzorcev odzivanja, ki jih je razvil v preteklosti kot tudi novih možnosti, ki jih ponuja sedanjost. Na ta način, ne da bi se moral nujno spominjati konkretnih dogodkov ali preteklih odnosov (lahko pa se spomini spontano pojavijo), razrešuje tudi svojo preteklost, ki je »… tukaj, zložena v doživljanje, ki se odvija pred našimi očmi.« (Robine, 1998).

Eksperimentiranje in osredotočanje na zdaj sta v tesni medsebojni povezavi. »Eksperimentiranje omogoča dostop do določenih razrešitev in aktiviranje ustvarjalnih kontaktov prav zato, ker se vse to lahko izvrši sedaj. Nedokončane situacije iz preteklosti lahko dokončamo v sedanjosti in čeprav prav gotovo ne bodo naletele na ustrezne partnerje niti na okoliščine iz časa, ko so bile ustvarjene, se v sedanjosti lahko odprejo za vzpostavitev načinov obstajanja, ki bodo spremenili klientovo doživljanje.« (Robine, 1998)

Viri in literatura:

An Oral History of Gestalt Therapy, http://www.gestalt.org/Oral.htm

Flajs, Tomaž. Raziskave o učinkovitosti geštalt terapije. Kaj deluje v psihoterapiji: novejše raziskave njene uspešnosti: zbornik prispevkov / Drugi študijski dnevi SKZP, 7. - 8. junij 2002, Rogla, Slovenija; (glavna urednika Janko Bohak, Miran Možina). - Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, 2003, str. 47-50.

Perls, F., Hefferline, R. & Goodman, P. (1996) Gestalt Therapy. London: Souvenir Press.

Perls, F.S. (1969b) Gestalt Therapy Verbatim. New York: Bantam Books.

Perls, F.S. (1969c) In and Out the Garbage Pail. New York: Bantam Books.

Resnick, R.W. (1984) Gestalt therapy East and West: Bi-Coastal Dialogue, Debate or Debacle? Gestalt Journal, 7(1): 13-32.

Robine, J-M., (1998) La Gestalt-therapie. Neuilly-Plaisance: Bernet-Danilo.

Yontef, G. (1993) Awareness Dialogue & Process: Essays on Gestalt Therapy. Highland, NY: Gestalt Journal Press.

Nazaj na 'Članki'