Mojca Sajovic: DEPRESIJA – GROŽNJA SODOBNEGA ČASA
Glede na pogostnost obolevanja grozi, da se bo bolezen statistično zavihtela na prvo mesto pred srčno žilnimi boleznimi
ZDRAV ČLOVEK IMA STO ŽELJA, BOLAN LE ENO. (A. P. Čehov)
Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj sodobnega časa, medicina pa jo razlaga s porušenim kemičnim ravnovesjem hormona serotonina v možganih. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije v svetu trpi zaradi te bolezni kar 121 milijonov ljudi. Depresija ovira posameznika pri vsakodnevnih dejavnostih, vodi v slabšanje kakovosti življenja, povečuje obolevanje za drugimi boleznimi in povečuje nevarnost samomorilnega vedenja.. Bolezen je potrebno obravnavati in zdraviti tako resno kot vsako drugo bolezen sodobnega časa, saj se lahko vleče dneve, tedne in celo mesece. Depresija pa ne prizadene le posameznika, ki je to motnjo razvil, pač pa tudi njegove svojce.
Glavni vzroki za nastanek in razvoj depresije niso znani. Strokovnjaki med drugim ugotavljajo, da gre morda za prirojeno ranljivost za razvoj posamezne motnje. Drugi pomemben vzrok so psihološke značilnosti posameznika, če pa temu dodamo še posebne okoliščine, ki sprožajo več kot ogorčenje, slabo voljo, obžalovanje..., je lahko bolezen tu. Gre za sestavljene vzroke nastanka depresije: biološki, psihološki, socialni. Žal depresija ni vezana samo na starejše ljudi, zadnje čase jo strokovnjaki beležijo tudi pri otrocih, pri njih pa jo običajno sprožijo slabe družinske razmere. Psihiatri so se zavedeli nevarnosti tega pojava in pričeli izobraževati splošne zdravnike, kako prepoznati depresivne osebe in kako jim pomagati, tudi s pogostejšim predpisovanjem varnih zdravil – antidepresivov.
O prepoznavanju te bolezni, o možnostih zdravljenja in o napotkih svojcem in prijateljem obolelega, smo povprašali gestalt terapevta Tomaža Flajsa (univ. dipl. prof., dipl. GPTI, redni član EAGT).
Kako prepoznati depresijo, bodisi pri sebi, ali pri svojcu, prijatelju?
Besedo depresija v vsakdanjem govoru pogosto uporabljamo zelo 'na široko.' Nekdo na primer zase reče, da je v depresiji, medtem ko je v resnici le razočaran, ali pa preboleva izgubo. Depresija tudi ni isto kot žalost ali občasno pomanjkanje energije.
O depresiji govorimo takrat, ko človek vsaj dva tedna večino časa ni sposoben normalno funkcionirati. Bodisi ker mu je presahnilo zanimanje in veselje za dejavnosti (npr. se s težavo spravi k delu, ne uživa v konjičkih…). Ali pa doživlja občutke potrtosti, brezupa in pobitosti (pri otrocih in mladostnikih se depresija običajno bolj izraža kot razdražljivost).
Za diagnozo depresije, so poleg enega od obeh navedenih glavnih simptomov potrebni še vsaj štirje od sedmih nadaljnih simptomov, od katerih je najresnejši razmišljanje o smrti, z mislijo na samomor. Drugi simptomi so še: nespečnost ali preveč spanja; občutek utrujenosti ali pomanjkanje energije; slab tek ali čezmerno uživanje hrane; samozaničevanje ali neumestni občutki krivde; pomanjkanje potrpljenja ali zbranosti za opravila (npr. gledanje televizije); upočasnjeno gibanje ali govorjenje, ki ga lahko opazijo drugi, ali pa, nasprotno, živčnost in nemir, zaradi katerih se človek giblje več kot ponavadi.
Kako si lahko pomagamo sami?
Sami si lahko pomagamo v primeru blažje depresije. Po eni strani je pomembno, da se neprijetnim občutkom ne upiramo in jih sprejmemo. To je veliko lažje, če se imamo možnost pogovarjati o svojem doživljanju z nekom, ki mu zaupamo in za katerega vemo, da nas ne bo sodil ali posiljeval s svojimi nasveti. Po drugi strani pa ne pomaga kaj dosti, če se poskušamo rešiti z razmišljanjem in tuhtanjem, saj v depresivnem stanju težje razločujemo realnost od fantazij. Premišljevanje o svojem stanju bi tako pomenilo, da se še bolj potopimo v mrakobni fantazijski svet. Iz stanja otopelosti se lahko izkopljemo tako, da nekaj počnemo, da smo telesno aktivni (npr. hodimo na sprehode, tečemo, telovadimo, se vpišemo h karateju ali kaj podobnega.)
Kdaj je čas, da poiščemo pomoč?
Vsekakor pomoč potrebujemo, ko zapademo v hujšo depresijo – ko 'potonemo' tako globoko, da nimamo energije in motivacije za najpreprostejša vsakdanja opravila (npr. da bi vstali iz postelje, se umili in oblekli ipd.) Zdravila, ki jih predpiše psihiater, v tem primeru pomagajo prebroditi najhujšo stisko. Sama po sebi sicer niso rešitev, nam pa s tem, da ublažijo simptome, omogočajo, da se z depresijo dejavneje spopademo.
Psihoterapija je pomembna oblika pomoči pri premagovanju depresije. Sam razumem depresijo kot motnjo zavedanja potreb. Človek v depresiji se izogiba stiku s svojimi občutki in ne ve kaj hoče. Biti depresiven pomeni biti nezadovoljen, 'izpraznjen', ne da bi vedel, kaj je pravzaprav tisto, kar ti manjka. S pomočjo psihoterapije se človek polagoma znova začne zavedati svojih potreb in se ponovno obračati v okolje ter iskati možnosti njihove zadovoljitve. Vendar, ko preboleva depresijo, pogosto občuti strah. V ozadju depresije je namreč velikokrat potlačena jeza. Ko se začne zavedati svojih občutkov, začenja čutiti tudi jezo. Obenem pa se ustraši, da svoje jeze ne bo mogel obvladovati in možnih posledic tega. Takrat je strokovna podpora psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, obenem pa človeka spodbuja h aktivnemu pristopu k življenju, še posebej pomembna.
Kako lahko pomagamo sorodniku ali prijatelju?
Največ, kar lahko človeku v stiski ponudimo, je naša prisotnost - da mu na nevsiljiv način, a vendarle dovolj jasno damo vedeti, da nam je mar in da smo mu na voljo za pogovor. Pri tem je pomembno, da ohranjamo svojo lastno stabilnost - da se, ob vsej svoji dobri volji in pripravljenosti pomagati, zavedamo lastnih omejitev in da se s stisko drugega ne poistovetimo. Včasih človek, ki je v depresiji, svoje stanje zanika in takrat le težko pomagamo. Ljudi v depresiji je zaradi njihovega stanja pogosto sram. Če to vemo in če za nas depresija ni tabu, temveč nekaj, kar se lahko zgodi vsakemu človeku, bomo lažje pristopili k njemu brez zadržkov in z občutkom obenem. Tako bomo v konkretni situaciji najlažje presodili če, kdaj in kako ga vzpodbuditi, da si poišče strokovno pomoč. Če ne gre za hujšo obliko depresije (v tem primeru bi to sprejel kot naše nerazumevanje in nesprejemanje njegovega stanja), ga lahko tudi vzpodbudimo k telesni aktivnosti.
Kaj lahko storimo za sorodnike, ko se depresija konča tragično?
Tudi v tem primeru naša človeška prisotnost, ob hkratnem prisluhu za to, kdaj čutijo potrebo po tem, da so sami, največ šteje. Če so odprti za to možnost in če čutijo potrebo, jim lahko tudi predlagamo dodatno pomoč (npr. skupine za žalujoče svojce samomorilcev, psihoterapija…).