Tomaž Flajs: BITI MOŠKI?

Kaj pravzaprav pomeni biti moški? Odgovor na to vprašanje je bil nekdaj preprost, saj so bile spolne vloge v okviru tradicionalnih družb mnogo bolj jasno opredeljene. Dandanes, v času skokovitega tehnološkega napredka in spremljajočih sprememb v načinu življenja ter relativizacije ustaljenih predstav, ni več tako. Ob tem mnogi moški doživljajo krizo identitete. Da bi bil položaj še bolj zapleten, so zapovedi in norme preteklosti glede tega, kakšen mora biti moški, ohranile svoj vpliv in zavirajo njeno razreševanje. Pravzaprav je že samo načenjanje te teme prelamljanje tabuja, kajti ideal moškosti terja svoj davek v obliki zapiranja vase, zanikanja težav in odklanjanja pomoči, ker bi to pomenilo priznanje lastne občutljivosti, nemoči in odvisnosti od drugih.

To stanje se odraža na različne načine in na različnih ravneh. Eno od teh ravni predstavljajo žensko-moški partnerski odnosi. Osvobojene spon tradicionalne vloge gospodinje in po drugi strani vse bolj podvržene pritiskom enakovrednega položaja v prizadevanju za čim boljši gmotni položaj, v svojih pričakovanjih glede partnerskega odnosa ženske postajajo vse bolj zahtevne. Vse manj pristajajo na dodeljeno jim vlogo tihe in potrpežljive podpornice treh hišnih vogalov, ki se ob koncu dneva, čeprav utrujene in brezvoljne, dajejo na voljo za posteljne radosti svojih kruhoborcev. Nekatere privzemajo moške vzorce doživljanja in delovanja, na kar se moški večinoma odzivajo z občutkom ogroženosti. Druge pa se vse bolj zavedajo in nekatere med njimi tudi jasno izražajo potrebo po bližini, intimnosti in medsebojni podpori. Logična posledica je tisti značilni stavek, ob katerem večino moških obidejo občutki negotovosti in nemoči: »Veš dragi, meni sploh ni do seksa, če se pred tem nič ne pogovarjava.«

Zavedam se, da se ob zgornjih opažanjih gibljem po nevarnem robu posploševanj, od koder bi mi hitro lahko zdrsnilo v stereotipno slikanje moških in žensk. Jasno je, da nobeno, še tako lucidno opažanje nekih splošnih pojavov ne more zaobjeti vseh posameznih primerov. Ne trdim torej, da so vse ženske ali vsi moški (samo) takšni, kot jih opisujem v prejšnjem odstavku in kot jih bom opisoval v nadaljevanju. Poleg tega je vsakršno opisovanje realnosti - tudi tisto, ki si nadeva pridevnik znanstveno, - le poskus njene preslikave na neko drugo, simbolno raven, ne pa realnost sama. Dejstvo je, da je vsak posameznik, ne glede na spol, enkraten in neponovljiv. Poleg tega je ob načenjanju 'moške problematike' potrebno upoštevati, da se kljub nekaterim temeljnim skupnim karakteristikam njena specifika skozi čas, sočasno z drugimi spremembami širšega okolja, tudi spreminja. Zato ne kaže spregledati, da se moški lahko med sabo razlikujejo tudi glede na pripadnost različnim generacijam.

Vendar pa smo vsi izpostavljeni vplivom istih civilizacijskih in kulturnih vzorcev. V svojem razmišljanju se želim osredotočiti na še vedno globoko zakoreninjene predstave in zapovedi zahodne civilizacije glede tega, kakšen da moški je in kakšen da mora biti (kar seveda kot zrcalno sliko vključuje tudi predstave ter zapovedi, kakšen da moški ni in da ne sme biti). To, kar trdim in na kar želim pokazati je, da so te predstave in zapovedi sestavni del patriarhalnih mehanizmov socialne kontrole. Čeprav izhajajo iz preteklosti, ko so bile življenjske razmere bistveno drugačne, so ti mehanizmi še vedno živi in v večji ali manjši meri omejujejo ustvarjalno prilagoditev konkretnih moških na spreminjajoče se razmere sodobnega sveta. Od mnogih moških se v času odraščanja in socializacije pričakuje, da če naj bodo sprejeti kot del družbe, amputirajo del sebe. Temeljno 'orodje ' za doseganje tega vzgojnega cilja je, kot bom poskušal prikazati v nadaljevanju, vzbujanje občutkov sramu.

RAZVOJNI VIDIK

Zdrav sram in nevrotični sram

Doživljanje sramu je v bistvu pokazatelj medčloveške odvisnosti in povezanosti. Je izraz potrebe po sprejemanju in potrditvi s strani drugih ter občutljivosti za njihove odzive, ki so osnova za oblikovanje samopodobe in odnosa do sebe. Sartre je v svojem delu 'Bit in nič' med drugim zapisal: »Drugi je neogiben posrednik med mano in mano samim: sramujem se sebe takšnega, kot se prikazujem drugim ljudem.« Različni avtorji razlikujejo med dvema temeljnima vrstama sramu, ki pa ju različno poimenujejo. Jaz ju bom, po zgledu Boba Resnicka, poimenoval  zdrav sram in nevrotični sram.

Zdrav sram človek občuti, ko se zave dela sebe, ki je v neskladju z njegovimi lastnimi etičnimi vrednotami. Na primer: po televiziji gledam prizore nasilja in nenadoma se zavem, da se nad njimi naslajam. Ob tem me oblije sram. Nenasilje je vrednota, ki sem jo v procesu socializacije privzel iz okolja. Ta vrednota mi ni bila vsiljena, temveč sem jo preko lastne življenjske izkušnje in samostojnega razmisleka dovolj temeljito 'prežvečil', 'prebavil', jo vgradil v lastni sistem vrednot in jo kot tako sprejel za svojo. Predstavlja Drugega in odnos do Drugega v meni samem. Sram, ki me v tem primeru oblije, je znamenje zavedanja dela sebe, ki ni v skladu z mojo lastno vrednoto nenasilja, in obenem energija, ki mi omogoča preoblikovanje tega dela sebe. Kdor ne zmore občutiti zdravega sramu, je obenem tudi brez občutka za drugega in je etični invalid. Lahko je navzven celo zelo uspešen, saj je sposoben brezobzirno izkoriščati in spretno manipulirati z drugimi ljudmi, v bistvu pa je motena osebnost. Zdrav sram je občutek, s pomočjo katerega človek ohranja in varuje svojo osebno integriteto.

Kaj pa nevrotični sram? Če citiram Boba Resnicka: »Nevrotični sram je /…/ družbeni artefakt in ne nedeljiv, prvobiten občutek. Sram je v prvi vrsti metoda socialne kontrole in vzgoje otroka /…/ v razvojnem obdobju, ko otrok za svoje čustveno preživetje potrebuje ljubečo potrditev in podporo.«

Načini, kako vzbuditi  občutek sramu, so raznovrstni. Skupni imenovalec vseh pa je, da otrok odziv druge osebe, ki izraža zavračanje, zaničevanje ali celo gnus do njegovega nezaželenega vedenja, dojame kot sporočilo, da je z njim, takšnim kot je, nekaj narobe. Med otrokom in pomembnim drugim, v odnosu s katerim otrok doživlja sram, obstaja hierarhičen odnos. Drugi je v poziciji močnejšega in predstavlja avtoriteto, ki določa kakšen otrok lahko je in kakšen ne sme biti. Ker je materialno in čustveno odvisen od njega, otrok, da bi lahko ohranil povezanost z njim, njegove vrednote in merila ponotranji kot svoje, ne da bi jih v resnici 'prežvečil' in 'prebavil'[1]. To pa je možno le, če obenem zanika in se izolira od tistih delov sebe, ki so s temi vrednotami in merili v neskladju.

Zasramovanje kot 'orodje' socializacijskih ritualov

Zasramovanje kot 'orodje' socializacije je pogosto uporabljeno prav pri oblikovanju spolne identitete v skladu z normami in predstavami socialnega okolja, ki mu otrok pripada. Konkretni načini se lahko razlikujejo, temeljne prvine teh načinov pa so si zelo podobne. Vcepljanje meril, kaj pomeni biti moški, se bolj izrazito začne v obdobju, ko je otrok moškega spola star od 4 do 5 let in se stopnjuje vse do prehoda v puberteto. V mnogih plemenskih oblikah skupnosti doseže takrat svoj višek s tako imenovanimi 'rituali prehoda'. Neposreden in nazoren opis takšnega vpeljevanja v skrivnost moškosti in bolečih občutkov sramu, ki jih ob tem doživlja deček, najdemo v avtobiografiji Nelsona Mandele 'Long Walk to Freedom', ko opisuje ritual obrezovanja, kot ga je sam doživel:

»Nenadoma sem zaslišal, kako je prvi deček vzkliknil: 'Ndiyindoda!' (Jaz sem moški!), tako kot so nas naučili, da moramo reči v trenutku obrezovanja. Nekaj sekund kasneje sem slišal, kako je Justiceov pridušeni glas izgovoril isti stavek. … Preden sem se zavedal, je stari mož klečal pred mano. Gledal sem mu naravnost v oči. Bil je bled in čeprav je bil hladen dan, se je njegovo čelo svetilo v potu. … Brez besed je prijel mojo kožico na koncu penisa, jo potegnil naprej in nato z eno samo kretnjo zarezal s svojim asedžaijem. Imel sem občutek, kot da bi mi skozi žile šinil ogenj; bolečina je bila tako huda, da sem zakopal brado v prsi. Zdelo se je, da so minile mnoge sekunde preden sem se spomnil, da bi zavpil in potem sem si opomogel in vzkliknil: 'Ndiyindoda!'

… Bilo me je sram, ker se je zdelo, da so bili drugi dečki mnogo močnejši in pogumnejši kot sem bil jaz: vzkliknili so bolj urno kot jaz. Bil sem obupan, da sem nesposoben… in kakor sem najbolje mogel, sem prikril svojo muko. Deček lahko joče; moški mora prikriti svojo bolečino.«

Res je, da bi v sodobni zahodni civilizaciji na obrede, ki bi na tako drastičen način uvajali v svet moških, le težko naleteli. Kar pa ne pomeni, da prakse, ki bolj ali manj oddaljeno spominjajo nanje, v našem delu sveta ne obstajajo. Kot v svoji knjigi o prikriti moški depresiji 'I Don't Want to Talk About It' ugotavlja Terence Real, je skupna značilnost vseh postopkov uvajanja v moškost, ki so značilni za patriarhalne družbe, povzročanje bolečine: »Prehod iz deške v moško dobo se dogaja preko ritualnega prizadevanja bolečine. Gre za odpoved od tistih delov sebe, ki se ne skladajo z omejitvami vloge. Gre za bolečino in zoperstavljanje bolečini.« Deček svojo moškost razvija tako, da se uči 'stisniti zobe' in svojo bolečino skriti za masko neranljivosti.

V Realovi knjigi je med številnimi drugimi opisan naslednji primer iz njegove terapevtske prakse, ki nazorno ilustrira pravkar povedano in je postavljen v kontekst zahodne kulture: »James se spominja, kako se z očetom pelje domov od pouka glasbe. Star je sedem ali osem let. Oče ga vpraša, če mu je novi učitelj glasbe všeč. Ne le da mu je všeč, James je nad njim navdušen. 'Nor sem nanj, očka,' mi pove, je bil njegov odgovor. Oče ga močno, kot v šali boksne v roko. 'Ne govori, da si 'nor' na moškega, James. Tako govorijo dekleta.' 'To me boli,' protestira James. 'Kar sem tudi hotel.' 'Ampak zakaj?' 'To je samo za okus, James. Tako da si boš zapomnil. Sedaj pa se ne cmeri zaradi tega. Spet boš slišati kot kakšna deklica.' V toku najine seanse se James spomni svoje zmede, ko je gledal skozi okno vozečega avtomobila in se boril s solzami, ki se jih je sramoval, obenem pa je kljub temu čutil uteho in toplino očetove roke na svojem ramenu.«

Aktivna in pasivna travma

Ena od dveh temeljnih razlik med plemenskimi skupnostmi in t.i. razvitimi zahodnimi družbami je predvsem v tem, da prizadevanje telesne bolečine v imenu moškosti v sodobni družbi ni več del kulturnega vzorca oblikovanja moške identitete. Čeprav v določenih situacijah, tako kot denimo v zgoraj opisanem primeru, prizadevanje telesne bolečine še vedno lahko nastopa kot del socializacijskega rituala, pa uvajanje v svet moških namesto tega dandanes poteka preko preko zadajanja čustvene bolečine.

Pri tem pogosto ne gre za drastične posege v otrokove meje, na primer zmerjanje, smešenje pred večjo skupino ljudi, izražanje zaničevanja, čustveno izsiljevanje, grožnje, zastraševanje in druge oblike čustvenega nasilja, ki jih Real, vključno z uporabo fizičnega nasilja, uvršča v kategorijo aktivne travme. Otrok namreč utrpi psihološko škodo tudi če ga starši ali tisti, ki skrbijo zanj, zanemarjajo in  spregledujejo njegove telesne in čustvene potrebe. Zato uvede kategorijo pasivne travme, katere temeljna značilnost je odsotnost čustvene povezanosti med otrokom in njegovimi skrbniki. Sem na primer lahko uvrstimo dandanes ne tako redek pojav, ko starši zaradi svoje preobremenjenosti ali preokupiranosti s kariero nimajo časa in jim zmanjkuje energije za ukvarjanje s svojimi otroki.  Vendar pa v ožjem kontekstu socializacije otroka moškega spola ne gre toliko za pomanjkanje časa ali volje, temveč bolj za zanikanje in prezrtje njegovih potreb po bližini, nežnosti, toplini, varnosti, tolažbi, zaščiti…, ki so znak njegove občutljivosti, ranljivosti in čustvene odvisnosti.

Ko sem na neki gimnaziji pred časom imel delavnico z naslovom 'Moški ne jokajo', je dijak tretjega letnika na glas začel prepoznavati, da je v bistvu cel dan, od trenutka ko vstane, pa do takrat ko gre spat, pretkan z drobnimi dogodki, iz katerih lahko vedno znova izlušči sporočilo, kaj pomeni to, da je moškega spola. Navajam enega od njegovih nazornih primerov: »Če me na primer boli trebuh, me mama odpravi zelo na kratko, da si samo izmišljujem, zato da mi ne bi bilo treba v šolo. Če zaradi iste težave potarna moja mlajša sestra, pa ji takoj začne kuhati čajčke in plesati okoli nje.«

Povzročanje pasivne travme je podobno kot ritual prehoda mnogokrat hoteni postopek oblikovanja moške identitete.  Njegov namen je otroku posredovati sporočilo, da se določene potrebe in načini obnašanja zanj kot nekoga, ki postaja moški, ne spodobijo več in da jih mora zatreti. Velikokrat pa starši in bližnja okolica niti ne pomislijo, da bi si deček sploh lahko želel, da ga kdo objame, ga potolaži, se z njim pogovori, potrdi pomembnost njegovih občutkov… Preprosto zato, ker to pač ne spada v okvir splošnih družbenih predstav o 'moški naravi'.

Kumulativna travma

Druga temeljna razlika v pristopu k oblikovanju družbeno sprejemljive spolne identitete posameznikov med plemenskimi skupnostmi in tehnološko razivitimi družbami zahodne poloble je v tem, da pri slednjih ta proces ne privzema oblike enkratnega, intenzivnega transformativnega dogodka. Čeprav gre še vedno za ritual, pa je bistvo njegove ritualnosti v ponavljanju 'drobnih' travmatičnih dogodkov v daljšem časovnem razponu.

Izraz, ki ga znani ameriški psihoterapevt Richard Erskine uporablja za kopičenje drobnih, ponavljajočih se travmatičnih dogodkov, je kumulativna travma. Gre za navidez nepomembne dogodke, ki se zdijo sestavni del vsakdanjega življenja. Kljub temu da ne gre za dramatične pretrese, pa opravljajo isto funkcijo kot rituali prehoda.

Pri obeh, navzven sicer zelo različnih načinih socializacije dečkov, gre za dogodke, ki jih 'poganjajo'  omejujoče normativne predstave o moškosti. In učinek 'drobnih dogodkov' je prav tako, ali pa še bolj, travmatičen kot enkraten ritual. Z njihovim ponavljanjem in seštevanjem se namreč postopoma krepi tudi njihovo delovanje na dečkovo psiho, dokler se slednjič njihovo sporočilo ne zareže globoko vanj in začne pogojevati njegovo doživljanje sebe in okolja. V določenem trenutku se deček tako zave, da se okolje na njegove temeljne potrebe po bližini in povezanosti ne odziva. To spoznanje je boleče, nič manj boleče kot izkušnja malega Mandele, ko je skozi enkraten ritual obrezovanja ponotranjal zapoved svoje plemenske skupnosti, da mora kot moški prikriti svojo bolečino. 

Sram: tesnoba in gnus

To, kar je najbolj boleče, je spoznanje, da on sam, takšen, kot je, ni sprejet. Potreba po sprejetosti in potrditvi s strani drugih je ena od osnovnih potreb človeka kot socialnega bitja, ne le otroka, temveč tudi odraslega. Ko zaznamo, da takšni, kakršni smo, pri tistih, ki nam nekaj pomenijo, nismo sprejeti, se pred nami razpre strašljivo brezno osamitve. Drugo ime za bolečino nesprejetosti in strah pred popolno osamljenostjo je – sram. Kot je v svoji knjigi 'Sram, senca med idealom jaza in seboj' zapisal Hultberg: »Sram je tesnoba pred popolno samoto, pred izničenjem, ki ni fizično, temveč psihično.«

Temeljna izbira, s katero je soočen posameznik v takšnih trenutkih, je vezana na to, kaj bo naredil s sporočili o sebi, ki jih dobiva iz okolja. Če ne bi bilo tesnobe, če se ne bi počutil v temelju ogroženega, bi ta sporočila seveda refleksno zavrgel, saj predstavljajo tujke v njegovem organizmu, ki se zoperstavljajo zadovoljevanju njegovih potreb. Organizmični refleks zavračanja 'škodljivega materiala' iz okolja je gnus. Druga možnost, ki jo lahko izbere je, da se v želji, da ohrani povezanost z drugimi, prilagodi njihovim pričakovanjem in ta isti gnus obrne proti sebi – proti tistim delom sebe, ki so predmet nesprejemanja s strani drugih. Zato Peter Philippson sram opredeljuje kot vase usmerjen (ali v jeziku gestalt terapije - retroflektiran) gnus[2]. Ob tem, ko gnus obrnemo proti sebi, se istočasno poistovetimo z drugimi in z njihovimi sodbami o nas samih. Večjo moč imajo drugi (ali pa jim jo pripisujemo), bolj se počutimo odvisni od njih in večja je verjetnost, da bomo izbrali to drugo možnost.

Otrok prave izbire seveda nima, saj je za svoje preživetje dejansko odvisen od drugih. Bolj kot je zgodaj izpostavljen različnim oblikam zasramovanja, bolj kot so drastične neprijetne izkušnje zavrnitve ter nesprejemanja in večkrat kot se ponovijo, globlje ga te izkušnje zaznamujejo tudi v kasnejšem življenju.

Čeprav je pričujoči zapis posvečen tematiki moškega sramu na splošno, je seveda treba poudariti, da glede akutnosti same problematike med posameznimi konkretnimi moškimi lahko obstajajo velike razlike in da mnogih stvari pri tem ne kaže posploševati. Kljub temu pa se ji, ob še tako sprejemajočem in njegovo avtentično doživljanje potrjujočem družinskem okolju, nihče ne more povsem izogniti. Poleg tega, kot bom poskušal pokazati v nadaljevanju, lahko govorimo o specifično (ali vsaj pretežno) moški psihopatologiji, ki temelji prav na doslej opisanih pojavih.

Spol kot biološka danost in spol kot družbeno-kulturni konstrukt

Preden si nekoliko pobližje ogledamo nekatere posledice represivnega patriarhalnega modela socializacije moških, se pomudimo še nekoliko pri vprašanju vzrokov. Zakaj in kako je sploh možno, da mora nekdo v očeh drugih šele postati moški, če pa se kot moški že rodi? Odgovor, ki ga ponujam, je: razlog za to tiči v zamenjevanju spola kot biološke danosti (angl. sex) s spolom kot družbeno-kulturnim konstruktom (angl. gender). Spol kot družbeno-kulturni konstrukt je sestavljen iz predstav določenega kulturnega okolja o tem, kaj pomeni biti moški in kaj pomeni biti ženska. Za to, da je nekdo sprejet in potrjen kot moški, biološki spol v okviru patriarhalnega okolja ne zadostuje, temveč se mora tudi obnašati v skladu z ustaljenimi predstavami o moškosti.

Projekcija spola kot družbeno-kulturnega konstrukta

Proces nezavednega zamenjevanja spola kot biološke danosti s spolom kot družbeno-kulturnim konstruktom se začne takoj po rojstvu, o čemer nas zgovorno pouči raziskava odzivov staršev na novorojenčke v prvih 24 urah po porodu[3]. Raziskovalci so izbrali novorojenčke, ki so si bili primerljivi po teži, višini, živahnosti in moči (pri čemer ni bilo nobenih bistvenih odstopanj med dečki in deklicami) in njihove starše prosili, da jih opišejo. Tako mame kot očetje so novorojene sinove videli kot 'bolj živahne, močnejše, večje, bolje koordinirane in trdnejše' in novorojene deklice kot 'manj pozorne, šibkejše, nežnejše, slabše koordinirane, mehkejše, manjše, bolj krhke in bolj ljubke'.

Način, kako starši dojemajo otroka, pa seveda vpliva tudi na to, kako se vedejo do njega, na kar nas posredno opozarjajo rezultati raziskave[4], ki sta jo opravila John in Sandra Cundry. Na video sta posnela devetmesečnega dojenčka in njegove odzive na različne igračke. Nato sta posnetek prikazala 204 moškim in ženskam ter jih naprosila, naj interpretirajo to, kar so videli. Nekaterim med njimi sta rekla, da je dojenček moškega, drugim pa da je ženskega spola. Tako moški kot ženske so dojenčkov jok, če jim je bilo rečeno, da gre za deklico, raztolmačili kot izraz strahu, in če jim je bilo rečeno, da gre za fantka, kot izraz jeze. Avtorja raziskave se sprašujeta: »Če misliš, da je tvoj otrok jezen, ali se boš do njega enako obnašal, kot če misliš, da je prestrašen?… Zdelo bi se logično domnevati, da bomo otroka, za katerega mislimo, da je prestrašen, bolj pestovali in ga ljubkovali kot pa otroka, za katerega mislimo, da je jezen.«

Omenjeni raziskavi nas opozarjata na dejstvo, da zaznavanje ni pasivno sprejemanje čutnih vtisov, temveč da predmet zaznave, v tem primeru otroka in njegov 'spol', aktivno soustvarjamo. V obeh primerih so odrasli 'videli' ne samo dojenčka, temveč tudi svojo, iz kulturnega ozadja izhajajočo predstavo njegovega spola. Toda te svoje predstave se niso zavedali kot predstave, saj je bila zanje neločljivo zlita in na ta način identična s 'fantkom' ali 'punčko', ki so ju opazovali.

'MOŠKE' TEŽAVE

Lažni self

Tudi ko deček odraste v moškega, spričo travmatičnih izkušenj ostaja ranljiv na zasramovanje. Nevarnost, da ga neprijetno čustvo sramu znova preplavi in ohromi, visi nad njim kot Damoklejev meč. To se lahko zgodi v vsaki situaciji, kjer na osnovi preteklih, v polpozabo nezavednega izrinjenih situacij vidi možnost, da se v očeh drugih (znova) pokaže kot ranljiv, šibek, občutljiv, nezmožen ali neustrezen. Da bi se izognil preteči nevarnosti zavrnitve, se v procesu odraščanja prilagodi normam moškosti tako, da jih mehansko ponotranji[5] in poslej v skladu z njimi oblikuje svoje samoizražanje.

Posledica tega mehanizma je, kot ta pojav poimenujeta Gordon Wheeler in Daniel E. Jones, globok razcep v doživljajskem polju: »V tem primeru gre za razcep med dejanskim doživljanjem moškega in njegovim doživljanjem, kot ga predstavlja drugim – kar je Winnicott poimenoval lažni self. In seveda vemo, da sta ti dve stvari – dejansko doživljanje in doživljanje, kot ga predstavljamo drugim – daleč od tega, da bi bili popolnoma različni področji. Doživljanje, ki ga občutimo, a ga ne moremo deliti z drugimi, ga predstaviti, artikulirati, dobiti odziv nanj in ga tako integrirati v celotno socialno polje, teži k temu, da postane v najboljšem primeru okrnjeno in zavrto, če že ne izgine popolnoma iz občutene realnosti. Zgodnejša je omejitev govorjenja in razmišljanja o njem, večja je verjetnost, da bo tako. Na ta način lažni self pri mnogih moških teži k temu, da postane edini dostopni self proces, medtem ko poln razpon, polna sposobnost za notranje doživljanje, ostane na pomembne načine nerazvita.« Za kaj konkretno gre? Kateri so tisti vidiki sebe, ki jih moški zavoljo doslej opisanih značilnosti svoje socializacije ne morejo, ali pa jih mnogo težje razvijajo kot to v splošnem velja za ženske?

Omejeno doživljanje in izražanje čustev

Enega od nazornih odgovorov na to vprašanje sem dobil od že prej omenjenega gimnazijca, ki se je udeležil moje delavnice 'Moški ne jokajo': »Ko pridemo zjutraj v šolo, sošolke na glas izrazijo veselje, da se spet vidijo in se ob tem tudi objemajo. Čeprav sem tudi sam vesel, da vidim svoje sošolce, jim tega ne pokažem, sploh pa ne na takšen način.« Malo je zastal in nato nadaljeval: »Pa saj ne, da bi se želel tudi jaz objemati,« kar so drugi fantje pospremili s tistim značilnim fantovskim smehom, ki ti da dovolj jasno vedeti, da so na robu zadrege.

Zgornji primer je le ena od možnih konkretnih ponazoritev moških težav z izražanjem čustev. Čustva, predvsem tista nežnejša, naj bi bila izrazito 'žensko' področje in so zato iz ideala moškosti izključena. Moški, ki jih brez pridržkov izraža, je s strani okolja lahko hitro označen kot 'peder'. V okviru patriarhalne miselnosti je homoseksualnost pojmovana kot sprevrženost in znak, da je bilo v psihološkem zorenju dečka nekaj hudo narobe. Ne glede na dejanske vzroke za homoseksualnost, okoli katerih se v znanstvenih krogih še vedno krešejo različna mnenja, gej zavoljo svoje seksualne orientacije predstavlja prototip ženskosti v moškem, ki je v ideologiji 'prave moškosti' smatrana kot nekaj manjvrednega, nekaj, kar vzbuja odpor in gnus in čemur se mora moški, da bi sploh zares postal moški, odpovedati in prerasti.

Izguba odnosnega

Problem čustvene zavrtosti/zablokiranosti in neizraznosti se odraža različne načine, predvsem na področju medčloveških odnosov. Real s tem v zvezi govori o izgubi odnosnega: »… tiste rane v življenju dečkov, ki gradi temelje za njihovo dovzetnost za depresijo, ko odrastejo v moške.«

Čustva in njihovo izražanje določajo stopnjo intimnosti in s tem intenzivnost ter globino naše medsebojne povezanosti. Bolj ko smo si z nekom v danem trenutku intimni, bolj neposredno smo pripravljeni kazati svoja dejanska čustva in sprejemati njegove čustvene izraze. Zdrava intimnost pa seveda ni nekaj statičnega, temveč je del nenehnega procesa medsebojnega približevanja in oddaljevanja, kjer se izmenjujeta diametralni odnosni potrebi: potreba po povezanosti na eni ter potreba po avtonomiji na drugi strani.

Potreba po povezanosti je izraz dejstva, da smo ljudje po svoji naravi odnosna bitja. Svojo identiteto oblikujemo v stiku z okoljem, in čeprav v procesu osebnega zorenja postajamo vse bolj avtonomni, osebna rast po drugi strani pomeni tudi rastočo sposobnost vse bolj zrelega povezovanja z drugimi. V nasprotju z ustaljenimi pojmovanji zahodne civilizacije, ki je izrazito individualistično naravnana, po mojem mnenju merilo zrelosti posameznika ni odraslost v smislu popolne neodvisnosti, nenehnega samoobladovanja in brezhibnega obvladovanja življenjskih situacij. To je le ideal, ki ga je v realnosti nemogoče uresničiti. Krut ideal, kajti v meri, v kateri smo ga 'pogoltnili', nas notranje razdvaja in v nas poraja občutke krivde in sramu zaradi lastne 'neustreznosti'. Od nas terja popolnost in duši našo spontanost ter ljubezen do sebe in drugih. Ljubezen v smislu dopuščanja, globokega razumevanja in sprejemanja stvari takšnih, kot so, ki ne pomeni pasivne vdanosti v usodo, temveč moč, da sprejmemo dejstva brez moralističnega obsojanja. In eno od neizpodbitnih dejstev je, da smo kot človeška bitja nepopolni, da smo ne le močni, temveč tudi šibki in da kljub svoji samostojnosti potrebujemo tudi drug drugega. Prav to pa si mnogi moški težko priznajo, kajti v idealu moškosti ni prostora za 'šibkos't, ki je, če se malo bolj poglobimo, le drugo ime za čustveno ranljivost in soodvisnost.

Žalostna posledica 'diktature neranljivosti' so občutki globoke osamljenosti in nerazumljenosti, za katerimi, skriti za fasado lažnega selfa, trpijo mnogi moški (in v zadnjem času tudi vse več žensk). Skupna poteza pojavnih oblik te 'fasade' – najsi je to uspešen poslovnež, bogataš, strokovnjak, cvetoč umetnik, silak, akademski intelektualec, atlet z manekensko postavo, veliki dobrotnik, garač, glava družine, mogočni vodja, karizmatični terapevt, goreči idealist itd. – je težnja po popolnosti, kjer ni mesta za potrebo po drugih, ki bi ga ljubeče podpirali v trenutkih zmedenosti in negotovosti. Potrebovati pomoč je namreč isto kot priznanje, da v resnici nisi tako zelo 'močan', kar je v temeljnem neskladju s patriarhalnim idealom moškosti. Vsak odklon od tega ideala pa v moškem, ki ga je ponotranjil in se z njim poistovetil, poraja sram. Zato marsikateri moški živi v nenehni tesnobni napetosti. Kot ugotavljata Wheeler in Jones: »Po najini izkušnji, tako klinični kot osebni, mnogi moški v tej kulturi (vključno z mnogimi navzven  'uspešnimi' moškimi, ki izredno dobro funkcionirajo) govorijo o nenehnem občutku 'življenja pred polomijo', občutku sebe in lastne vrednosti, ki je pogojen z razrešitvijo naslednje, po možnosti nepremostljive težave – skratka občutka, v katerem sva prepoznala razjedajoč občutek pretečega sramu.« Moški naj bi namreč: »… vse rešil, vse vedel, vse uredil, za vse poskrbel in vse plačal ter bil večino časa v stanju pripravljenosti, da prepreči katastrofo, ki bi se lahko pripetila sinu, družini in njemu samemu.«

Stres

'Davek na moč' je nedvomno visok, kajti biti 'močan' na zgoraj opisani način pomeni ne biti zares povezan z drugimi, biti izoliran, biti sam s svojo stisko. Wheeler in Jones opozarjata, da je logična posledica naravnanosti 'vse je na meni' – stres. Pri tem stres opredeljujeta odnosno, z vidika medsebojne (ne)povezanosti: »Stres doživljam, ko moram narediti nekaj čisto sam, medtem ko bi v resnici potreboval podporo drugih ljudi.«

Seksualizacija intimnosti

Kaj se zgodi s potrebo po intimni medsebojni povezanosti? Jo je mogoče res povsem izriniti iz polja doživljanja in izražanja ali pa si morda poišče druge, bolj posredne načine vsaj delne zadovoljitve?

Eden od najpogostejših 'moških' nadomestnih načinov zadovoljitve potrebe po intimnosti je njena omejitev na področje spolnosti. Ali kot pojasnjujeta Wheeler in Jones: »… ker je spolno izražanje (heteroseksualno seveda!) eno od dokaj svobodnih področij izražanja za moške, ni presentljivo, če heteroseksualni moški težijo k temu, da seksualizirajo te stike – ali, kot midva raje rečeva, da 'genitalizirajo' čutno/seksualno dimenzijo energije vseh intimnih človeških stikov.« Vendar pa ta nadomestna rešitev s seboj prinaša tudi nove težave. Eden od najpogostejših ženskih odgovorov, kaj jih pri moških moti je, da: »… jim je samo do seksa.« Pa tudi s kvaliteto spolnih odnosov so večinoma nezadovoljne, saj: »… jim je samo do orgazma, medtem ko so meni za to, da resnično uživam, pomembna tudi čustva.« In tako se znova znajdemo pri osnovnem problemu izgube odnosnega kot posledice zavrtega/blokiranega čustvovanja.

Toda ali res drži, da moški (naj mi bo oproščeno, ker spet posplošujem) v spolnost ne investirajo tudi svojih čustev? Kot utemeljujeta Wheeler in Jones, moški v spolnem odnosu intenzivno čustvujejo, le da tega zaradi odtujenosti od svojih čustev niti sami ne prepoznajo. Vsa čustvena energija je namreč osredotočena in 'eksplodira' prav v – orgazmu: »… genitalna spolnost pri mnogih moških 'nosi težo', je prenosno sredstvo in pomeni sprostitev mnogih, mnogih drugih občutkov. Kot je nek drug član ene od najinih skupin izpovedal s poetično resnicoljubnostjo, ki je pri drugih moških v prostoru povzročila, da so osupnili od prepoznanja: 'Nikoli ne jočem. Toda moj orgazem nosi vse neizjokane solze.' Prav zares, tako kot nosi tudi mnoge druge občutke in potrebe. In na podoben način neizjokane solze osamljenosti in neustreznosti in sramu, ki jih s takšno muko brzdajo, najdejo svoj nadomestni izraz na toliko drugih področjih moških dejavnosti, ki so še neizmerno bolj problematične kot pa napeta in le napol zadovoljujoča sprostitev v orgazmu...«

Alexithymia

Omejevanje doživljanja in izražanja čustev pri dečkih ima za posledico, da nemalo moških ne le da svojih čustev ne izraža, temveč jih tudi težko prepoznava. V skrajnem primeru to vodi v alexithymio, kar je strokovni izraz za čustveno otopelost.

Real, ki se v svoji knjigi posveča problemu prikrite depresije pri moških, zatrjuje: »Povezava med čustveno otopelostjo in odkrito depresijo je dobro dokumentirana. V bistvu je odsotnost občutkov eden od dveh temeljnih kriterijev za diagnozo odkrite depresije. Manj znana pa je povezava med alexithymio in obrambnimi mehanizmi zasvojenosti, ki so uporabljeni pri prikriti depresiji. Različne oblike zasvojenosti so ponavadi razumljene kot pomirjanje in zdravljenje bolečine. Zadnjih nekaj desetletij pa so raziskovalci, kot na primer Edward Khantzian, začeli postavljati hipotezo, da določene zasvojenosti, na primer z alkoholom ali kokainom, delujejo kot 'samozdravljenje' posameznika ne s tem, da ga pomirjajo, temveč prej s tem, da ga 'oživljajo' oziroma 'poživljajo' mrtve občutke. Ti odvisniki od substanc so 'iskalci dražljajev' – ljudje katerih običajna psihična stanja so udušena. Vemo, da ogromno moških v naši kulturi duši čustveno doživljanje. Vemo, da število moških narkomanov in alkoholikov za več kot dvakrat presega število zasvojenih žensk. Povezava med moško socializacijo, alexithymio, prikrito depresijo in zlorabo substanc se zdi očitna.« V nadaljevanju opozarja, da obstajajo tudi drugi, prav tako problematični načini, ki jih praviloma uporabljajo bolj moški, da bi umetno stimulirali svoje omrtvičeno čustveno doživljanje. Na primer: iskanje ali povzročanje tveganih situacij, hazarderstvo, besnenje in nasilno vedenje, samopohabljanje, zasvojenost s spolnostjo…

Prikrita depresija

Odkrita (psihogena) depresija je avtoagresivna bolezen, psihični napad nase in kot takšna predstavlja motnjo samospoštovanja, v osnovi katere sta (nevrotična) krivda in sram. V primeru odkrite depresije je to precej očitno, saj občutki lastne nevrednosti predstavljajo enega od kriterijev za njeno diagnozo, v primeru skrite depresije pa so ti občutki skriti za različnimi strategijami njihovega odvračanja. Glede na položaj, ki ga posameznik pri tem zavzame, lahko govorimo o dveh temeljnih tipih prikrite depresije.

Pri prvem tipu gre za zavzemanje mazohističnega položaja, kjer se posameznik skuša 'odlepiti' od občutkov lastne nevrednosti, življenjske praznine in brezvoljnosti preko opoja samopozabe v podrejanju in zlivanju z nečim, kar (vsaj v njegovih predstavah) presega tako njega kot življenje samo. Da bi dosegel to stanje zlivanja, t.i. stanje 'oceanske blaženosti', posega po alkoholu, drogah, spolnosti, hrani, prekomernem trošenju…

Pri drugem tipu pa gre za zavzemanje sadističnega položaja. Mazohističnemu je nasproten po tem, da posameznik goji iluzijo lastne vsemogočnosti, kot da bi on sam bil tista sila, ki je nad življenjem samim in mu zato lahko vlada. Tudi ta tip prikrite depresije se kaže v različnih oblikah. Da bi dosegel stanje povzdignjenja, prikrito depresiven posameznik lahko na primer izkorišča svoj formalni položaj za manipuliranje in zlorabljanje podrejenih in šibkejših, se povsem poistoveti s svojim materialnim in družbenim statusom, s svojimi uspehi, kopiči spolne 'trofeje'… Vendar pa gre tudi tukaj za bolj ali manj zavedne obupne sizifovske poskuse ubežati hromečim občutkom sramu, ki nenehno prežijo iz ozadja.

V kategorijo sadističnega tipa prikrite depresije spada tudi pojav fizičnega nasilja. Nasilnost je po mojem mnenju ena od skrajnih in najbolj problematičnih posledic patriarhalnega represivnega mehanizma socializacije, kjer je deček zaradi izražanja svoje občutljivosti najprej zasramovan, nato pa kot moški, predvsem v odnosu do ženskih članic skupnosti, povzdignjen kot večvreden. Vendar pa superiornost moškega v patriarhalnem okolju ni brezpogojna, temveč je vezana na njegovo nenehno dokazovanje lastne moškosti. To seveda pomeni tudi nenehno ogroženost njegovega privilegiranega položaja ter nevarnost padca iz grandioznih višav nazaj v nižave sramu. Nasilno vedenje, tako kot tudi druge oblike vedenja, ki so značilne za sadistične mehanizme prikrite depresije, deluje kot sprostitev napetosti in obenem kot sredstvo za ohranjanje iluzije lastne vsemoči, v kateri nasilnik svojo nemoč in nebogljenost projecira v žrtev, ob tem pa lastne (skrajno mučne) občutke nemoči in sramu preobrne v prezir in zaničevanje do nje..

PROJEKT MOŠKIH SKUPIN

V svetu, in kolikor mi je znano tudi pri nas, že obstajajo različne oblike moških skupin. Sam sem si jih zamislil kot številčno omejene, na principih gestalt terapije zasnovane male terapevtske skupnosti za medsebojno pomoč, ki se ob asistenci usposobljenega gestalt terapevta srečujejo enkrat tedensko. Ta oblika podpore za premagovanje 'moških' težav se mi zdi nadvse primerna.

Pomemben terapevtski potencial moške gestalt terapevtske skupine se skriva v njeni nehierarhičnosti. Kot takšna namreč že v zasnovi predstavlja alternativo hierarhičnim patriarhalnim vzorcem moško-moških odnosov. Eden od vodilnih sodobnih teoretikov gestalt terapije Jean-Marie Robine gestalt terapevtske skupine imenuje 'prostor-čas kontakta'. V praksi to pomeni, da je glavni poudarek terapevtskega procesa v skupini na vzpodbujanju in raziskovanju neposrednega stika posameznika z drugimi posamezniki in s skupino kot celoto. Poglavitna vloga gestalt terapevta v tem okviru je vzpostavljanje pogojev, da skupina zaživi kot realno okolje, ki ga vsak član lahko dejavno sooblikuje v skladu s svojimi potrebami. Ne nastopa kot avtoriteta, ki postavlja pravila in določa vsebino srečanj, temveč predvsem komentira dogajanje v skupini ter ji je na razpolago s svojim neposrednim doživljanjem, lastnimi življenjskimi izkušnjami, znanjem in veščinami. Njegov osnovni cilj je, da skupina postopoma postaja vse bolj samostojna, posamezniki v njej pa vse bolj sposobni, da drug drugemu pomagajo ozaveščati in premagovati težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju.

Poleg tega terapevtska skupina za moške predstavlja enega od možnih načinov, kjer se moški lahko učijo biti intimni in povezani med sabo, ter tako celijo rane povezane z izgubo odnosnega. Moško-moška intimnost je žal tabuizirana in obremenjena s predsodki, zaradi česar kakršenkoli neposredni izraz topline in bližine, ki jo družba v veliko večji meri tolerira med ženskami, hitro vzbudi sum homoseksualnosti. In vendar, kot je zelo neposredno izpovedal eden od članov Wheeler-Jonesove skupine: »Nočem fukat s tipom, to me ne zanima. Toda sedaj sem poročen in mi je mar za moj zakon in prvič v življenju mi je do tega, da bi bil monogamen. In vem, da potrebujem neko toplo čutno izmenjavo z več kot le eno osebo v mojem življenju, ali pa bo moj zakon potonil pod težo vseh teh potreb. Težava je v tem, da če imam to lahko samo z ženskami, vem, da bom končal v postelji z nekaterimi med njimi. Zato, če se ne morem naučiti imeti nekaj takšnega z moškimi, da se fizično odprem in se dotikam in se sprostim in sem toplejši in se čutim fizično povezan, ne bom zmogel ohraniti svojega zakona. Tako preprosto je to.«

Takšne skupine si prispodobično predstavljam kot 'socialni laboratorij za čustveno emancipacijo moških'. Žal trenutno še ne morem poročati o lastnih praksi dela z moško skupino, ker gre za projekt, ki je še v povojih. Upam pa, da bom v doglednem času nabral dovolj izkušenj in s pisanjem o moški problematiki nadaljeval na točki, kje ta zapis končujem.

Ljubljana, 21.12.2004

Nazaj na 'Članki'