Jean-Marie Robine: NASTANEK IN RAZVOJ GESTALT TERAPIJE

Tomaž Flajs: RAZISKAVE O UČINKOVITOSTI GESTALT TERAPIJE

Peter Philippson: EDEN OD ZEMLJEVIDOV GESTALT TERAPIJE 

Jean-Marie Robine: GESTALT TERAPIJA: OD METODE K TEHNIKAM

Tomaž Flajs: AN EXPERIENCE WITH GESTALT THERAPY

Jean-Marie Robine:

NASTANEK IN RAZVOJ GESTALT TERAPIJE

K izvorom Gestalt terapije: Frederick S. Perls

Kmalu po koncu druge svetovne vojne se je v New Yorku nastanil Frederick S.Perls, nemški psihiater in psihoanalitik. Star je bil več kot petdeset let in imel za sabo zelo izpolnjeno poklicno pot. Potem ko se je strokovno formiral ob mnogih največjih imenih psihoanalize in psihiatrije tistega obdobja, v letih 'klasičnega' urjenja v Nemčiji, je bil tako kot mnogi Židje ob vzponu hitlerizma prisiljen emigrirati. Nekaj časa je preživel na Nizozemskem, nato pa so ga povabili v Južno Afriko, kjer je ustanovil Inštitut za psihoanalizo.

V tem obdobju zaznamuje njegovo intelektualno popotovanje nekaj pomembnih ljudi:

·        Laura, njegova žena, doktorica Gestalt psihologije, je v talilni lonec, v katerem se oblikuje Gestalt terapija, prinesla svoje poznavanje te psihologije iz začetka stoletja.

Iz preučevanja psihologije zaznavanja se je Gestalt psihologija postopoma razširila na pristop k vsem 'gestaltom' (celotam, konfiguracijam) in močno vplivala na vso sodobno psihologijo in epistemologijo. Laura je prav tako omogočila dostop k eksistencializmu 20-ih in 30-ih let, še posebej k eksistencializmu Martina Bubra (Jaz in ti) in Paula Tillicha (Pogum biti).

·        Kurt Goldstein, zdravnik, ki je bil znan zaradi vztrajanja pri svojem zavzemanju za globalni pristop k človeškemu bitju (Struktura organizma) in ki je kot naslednik Gestalt teoretikov odklanjal fragmentacijo v organe, dele ali funkcije. Perls je bil nekaj časa njegov asistent.

·        Max Reinhardt, ustanovitelj gledališke šole, pri katerem se je Perls učil za igralca. Hkrati tudi Bauhaus, estetsko gibanje. To sta dva tokova, ki sta močno zaznamovala berlinsko kulturno življenje v 20-ih letih prejšnjega stoletja.

·        Psihoanalitiki kot Karen Horney, Clara Happel, Helene Deutsch, Paul Schilder in nekateri drugi, ki so bili njegovi analitiki ali supervizorji.

·        Wilhelm Reich, disidentski psihoanalitik, ki je še posebej s svojim delom z 'mišičnim oklepom' in s karakterološko strukturo na aktiven način vpeljal telesno razsežnost v psihoterapevtsko delo.

·        J.C. Smuts, filozof in južnoafriški politik. V 20-ih letih prejšnjega stoletja je uvedel pojem 'holizem' in prispeval k razvoju globalnega pristopa k človeku in materiji.

Ti mnogoteri vplivi so konvergirali v Perlsovem prvem delu Jaz, ego in agresivnost (Ego, Hunger and Agression), ki je bilo izdano leta 1942. Podnaslov Revizija Freudove teorije in metode označuje distanco do tradicionalne psihoanalize, ki se je v nadaljevanju le še povečala, in postavlja temelje bodoči psihoterapiji.

Začetek Gestalt terapije in prispevek Paula Goodmana

Perls se je v New Yorku nastanil na povabilo Karen Horney in Ericha Fromma, ki sta znana kot začetnika tega, kar se imenuje 'eksistencialna psihoanaliza'. Živel je tudi ob prestižu, ki mu ga je v majhnem krogu poznavalcev prinesla njegova knjiga. Ko je stopil na ameriška tla, bi tako kot njegov osovraženi učitelj Freud lahko dejal: »Ne vedo, da sem prišel, da bi jim prinesel kugo!«

Kmalu po svoji naselitvi v New Yorku je začel sodelovati s Paulom Goodmanom, ki je hitro postal ključna figura v razvoju Gestalt terapije. Perls je prav gotovo imel genialno klinično in teoretsko intuicijo, vendar pa ni bil niti briljanten intelektualec niti nadarjen pisec. Potreboval je 'garača', ki bi rokopisu, na katerem je delal dvanajst let v svojem južnoafriškem obdobju, dal obliko. Tako je Paul Goodman, neznani pisatelj, esejist, pesnik, književnik dal na razpolago Perlsovim idejam vse svoje literarno, filozofsko in psihoanalitično znanje. Vendar pa je odtlej zelo jasno, da je opravil mnogo več kot zgolj pisateljsko delo, ki mu je bilo naloženo, in da je perlsovskim intuicijam, ki bi brez njega ostale neposejana njiva, dal arhitekturo, koherenco in globino.

O teh idejah, ki so botrovale nastanku temeljne knjige Gestalt terapija, izdane leta 1951, so obširno razpravljali in z njimi eksperimentirali v majhni newyorški skupini. Okoli Perlsa in njegove žene Laure ter Paula Goodmana so se zbirali Isadore From in nekateri drugi. Znani včasih tudi pod imenom 'Skupina sedmih' so kmalu ustanovili prvi Inštitut za Gestalt terapijo, poznan tudi kot Newyorški inštitut za Gestalt terapijo.

Ko je bila knjiga, na kateri je Goodman delal skupaj s Perlsom in drugimi člani skupine, nared, četudi je bilo zadnje poglavje napisano v naglici, je urednik h knjigi zahteval praktični dodatek.

Tako je na velik obup ustanovne ekipe nastal del, ki ga je napisal Hefferline in ki je vseboval njegovo eksperimentiranje s študenti na Univerzi. Postal je prvi del knjige.

Po eni strani je v očeh urednika in kot je ta domneval tudi v očeh javnosti ta poteza delu dala univerzitetno jamstvo, po drugi strani pa je bil Hefferlinov prispevek napisan v duhu učbenikov 'Naredi sam', kar naj bi olajšalo prodajanje tega težkega dela.

Učinek je bil tako rekoč nasproten, saj je ta del, ki ga je napisal Hefferline, odvrnil strokovnega bralca, ki je bil pravi naslovnik te knjige oziroma t. i. manifesta. Njeno razširjanje je nekaj let ostalo sorazmerno omejeno.

Tako je torej leta 1951 s trojnim podpisom Perls, Hefferline in Goodman pod naslovom Gestalt terapija: vzburjenost in rast človeške osebnosti izšla temeljna knjiga te nove terapije, ki je izhajala iz refleksij raznorodnih izvorov in poti. Čeprav se je hitro oblikovalo nekaj skupin psihologov, ki so se urili v tem pristopu, še posebej v Clevelandu (nastanek clevelandskega inštituta za Gestalt terapijo okoli E. Polstra, ki je še danes verjetno najvplivnejši inštitut) in v Kaliforniji (inštitut okoli Jima Simkina), sta Gestalt terapija na splošno in Perls posebej začela dolgo potovanje skozi puščavo. Kljub vsemu si je Perls, že razmeroma v letih, zaželel postati malo bolj priznan.

Laura Perls in Isadore From sta nadaljevala svoje psihoterapevtsko in didaktično delo v New Yorku in poglabljala model.

Paul Goodman je po tem, ko je ducat let prakticiral in učil, opustil terapevtsko prakso, da bi se povsem posvetil svojim esejem in literarnemu delu, ki je slednjič postajalo vse bolj znano, tako da je ob njegovi smrti pisateljica Susan Sontag lahko napisala: »Bil je naš Sartre, bil je naš Cocteau …« Drugi ustanovni člani so se usmerili vsak po svoje in Perls je porazdelil svoj čas na turistična potovanja napol upokojenca in na učna potovanja na vse štiri strani ZDA.

Kalifornijska leta: razcvet

Sredi 60-ih let je bil Perls povabljen, da postane prebivalec Esalena, centra, ki je bil na novo odprt na obali Pacifika, v Kaliforniji, in ki je postal 'Meka' gibanja za razvoj človeških potencialov. Lahko trdimo, da sta se Esalen in Perls na nek način medsebojno ojačevala in kmalu je njegovim delavnicam ─ demonstracijam, ki so si sledile tako rekoč neprekinjeno, prisostvovala velika množica ljudi. Gestalt terapija je tedaj doživela precejšen razcvet in inštituti in centri, ki so se sklicevali na ta nov pristop so rastli kot gobe po dežju, v dobrem toda pogosto tudi v slabem.

Ob tem ko je Perls še naprej prekipeval od ustvarjalnosti, ki je temeljila na 45 letih solidnega kliničnega, psihiatričnega in psihoterapevtskega izkustva, je te temelje v enaki meri žrtvoval trenutnemu okusu, ki je kakršnokoli teoretiziranje opredeljeval kot 'masturbacijo možganskih open' (sic!) in ga nadomeščal z jedkimi slogani. Moda je prav tako zahtevala novost za vsako ceno in pri tem tvegala nekoherentnost s samimi temelji pristopa.

Težke posledice tega 'obdobja oseminšestdesetih' v zgodovini Gestalt terapije čutimo še danes.

Tudi če lahko upoštevamo, da je ta faza neverjetno sveže prevetrila tedanjo psihoterapevtsko prakso, so pomanjkanje discipline in ekscesi vseh vrst zelo škodili kredibilnosti tega novega pristopa. Čarovniški vajenci vseh baž, ki so nediskriminatorno požirali to, kar so videli prakticirati Mojstra, ne da bi imeli njegove izkušnje, so z imitacijo njegovih intervencij povzročali katastrofo ali v najboljšem primeru bili povsem brez učinka. Med drugim so številni strokovnjaki, ki so se z Gestalt terapijo srečali le v takšni konjunkturni obliki, bili in so še danes prepričani, da Gestalt terapija ne razpolaga z nikakršno resno teoretsko osnovo. Takšnega prepričanja ni težko prepoznati. Za vsakogar, ki hoče paciente na dolgi rok temeljito spremljati, predstavlja to zelo težek hendikep.

Obdobje po Perlsu

Po Perlsovi smrti leta 1970 lahko sledimo nekaterim glavnim smerem razvoja:

·        Nekateri so se, sledeč modi, obrnili k drugim metodam.

·        Drugi, ki so zamenjali svoje nepoznavanje teoretskih in kliničnih osnov Gestalt terapije za njihov tako imenovani neobstoj, so to pomanjkljivost omilili tako, da so privzeli teoretske reference, za katere se jim je zdelo, da imajo določene sorodnosti z njihovo prakso, izhajajočo iz Perlsa in iz njegovega zadnjega obdobja. Tako so se nekateri gestaltisti, s tem da so ohranili gestaltistično metodologijo in tehnologijo, obrnili k psihoanalitski teoriji, najpogosteje k anglo-saksonskim tokovom, k psihoanalizi objektnih odnosov ali k teoriji, ki poudarja intersubjektivnost.

·        Tretji so svojo nezadostnost zapolnjevali tako, da so kopičili in med seboj povezovali tehnike, kot da bi priključevanje bioenergetskih in psihodramskih tehnik, dela v bazenu, masaže ali drugih tehnik lahko nadomestilo hrbtenico ustrezne metapsihologije.

·        In spet so nekateri ponovno odkrili pozabljene vire, temeljne tekste, učitelje ─ praktike, ki so se vseskozi naslanjali nanje in jih razvijali. Tako sta še posebej Laura Perls in Isadore From, člana osnovateljske skupine Gestalt terapije, prišla iz sence, kamor ju je potisnilo Perlsovo kalifornijsko sonce, in omogočila velikemu delu gestaltistične skupnosti najti smisel te usmeritve v njeni radikalnosti in ustvarjalnosti okoli teorije selfa, ki sta jo leta 1951 skicirala Perls in Goodman.

Sodobna situacija

Danes, še posebej v Evropi, kjer se je lahko ponovno združila s svojimi kulturnimi koreninami (psihoanaliza, fenomenologija, eksistencializem, Gestalt psihologija itd.), Gestalt terapija doživlja velikanski razcvet.

Rast Gestalt terapije je obenem neposredna, upoštevaje rastoče število tistih, ki jo prakticirajo in poglabljajo lastne kompetence in zahteve, ter rastoče število pacientov, ki so zahvaljujoč njej odkrili prej neutrte poti. Hkrati pa je preko postopnega in pogosto nezavednega posvajanja številnih konceptov in orodij, ki jih je Gestat terapija razvila v svojem petdesetletnem obstoju s strani sodobnih psihoterapij in psihoanaliz, njena rast posredna. Prav gotovo sorazmerna mladost Gestalt terapije in dejstvo, da ima veliko praktikov le malo posluha za pisanje, prispevata k temu, da je še mnogo tem, ki jih je treba razviti, da je kroženje idej in praks danes še vedno težavno in da so avtoceste misli bolj obljudene kot stranske ulice. Kljub temu so strokovnjaki, ki si upajo resnično preveriti, če so govorice, ki so jim prišle na uho o Gestalt terapiji utemeljene, vedno znova presenečeni nad njeno umestnostjo, ustvarjalnostjo, nad svobodo misli in nad klinično učinkovitostjo tega pristopa, ki je daleč od tega, da bi bil tako površinski, kot se je o njem rado mislilo.

Mnogi inštituti širom po svetu prakticirajo in poučujejo Gestalt terapijo: od Japonske do skandinavskih držav, od Rusije do Latinske Amerike, od bivše Jugoslavije do Izraela ali Slonokoščene obale. Kljub nekaterim nepopustljivim nostalgikom po psevdoperlsovskem spontanizmu ali nekaterim ezoteričnim izpeljankam je Gestalt terapija v splošnem ponovno našla svojo teoretsko in klinično ukoreninjenost ter koherentno prakso in se naučila odpreti razvoju sodobnega psihoterapevtskega znanja in dosega, da se to znanje odpira za njen doprinos.

                                                                                                                                                  Prevedel: Tomaž Flajs

                                                                                                                                                      Lektorirala: Nina Šoba

Nazaj na vrh

Tomaž Flajs:

RAZISKAVE O UČINKOVITOSTI GESTALT TERAPIJE

Povzetek:  V nasprotju s popularnimi predstavami bistvo Gestalt terapije, ki jo večinoma povezujejo s tehniko praznega stola, ni v tehnikah. Terapevtski učinki Gestalt pristopa izvirajo predvsem iz poglabljanja klientovega doživljanja preko terapevtskega kontakta. Prav tako se Gestalt terapija ne osredotoča na odpravljanje simptomov, temveč na vzpodbujanje klientovega neposrednega zavedanja. Zato so raziskave njene učinkovitosti na nek način protislovno početje, saj se večinoma osredotočajo prav na učinkovitost določenih terapevtskih tehnik pri redukciji izbranih simptomov. Kljub temu pa so izsledki raziskav vzpodbudni, saj dokazujejo njeno učinkovitost in široke možnosti aplikacije.

Ključne besede: problematičnost raziskav, tehnologija Gestalt terapije, fenomenološki pristop, depresivna motenost, fobije, holizem

Uvod

Preden sem se lotil zbiranja gradiva za pripravo referata v okviru 2. študijskih dnevov SKZP, ki je tudi podlaga za pričujoči članek, sem še živel v prepričanju, da o učinkovitosti Gestalt terapije obstaja zelo malo raziskav. Ko sem se s pomočjo elektronske pošte za pomoč obrnil na svoje gestaltistične znance po svetu, so me le-ti zasuli z informacijami. Bil sem presenečen. Nekateri med njimi so me opozorili na dejstvo, da večina teh raziskav ni objavljenih v večjih in pomembnejših raziskovalnih revijah, kar je eden od vzrokov za ne le mojo, temveč tudi siceršnjo zmotno predstavo o  pomanjkanju raziskav s področja Gestalt terapije. Moja donedavna nevednost in nepoučenost je do neke mere razumljiva, saj izvira predvsem iz neskladja ustaljenih pristopov pri raziskovanju učinkovitosti določene psihoterapevtske modalitete s temeljno filozofijo Gestalt terapije. Na to neskladje občasno opozarjajo tudi sami avtorji raziskav. Z vidika poglobljenega dojemanja in razumevanja Gestalt terapije so te raziskave lahko v precejšnji meri problematične, saj s svojimi postopki izpostavljajo predvsem njene nebistvene sestavine ter tvegajo utrjevanje omejenih, popačenih in, upam si trditi, tudi zgrešenih predstav o tem, kaj Gestalt terapija sploh je.

V nasprotju z razširjenimi, prevladujočimi predstavami o Gestalt terapiji, ki jo običajno reducirajo na njeno tehnologijo, predvsem pa na tehniko praznega stola, je Gestalt terapija zelo kompleksen in mnogovrsten pristop. To dejstvo v svojih opredelitvah Gestalta na različne načine poudarjajo mnogi vplivni Gestalt terapevti. Naj jih nekaj navedem. Lauro Perls, ena od začetnic Gestalt terapije, je izjavila: »Toliko je Gestalt terapij, kot je Gestalt terapevtov.« Joseph Zinker iz Clevelandskega instituta je zapisal: »Gestalt terapija je dopuščanje, da si ustvarjalen.« Bob Resnick, prav tako mednarodno uveljavljeni edukator iz losangeleškega inštituta GATLA, pa je v svojem uvodnem govoru na 4. letni Gestalt konferenci leta 1982 v Princetownu (Massachusets, ZDA) s tem v zvezi izrekel naslednje misli: » V Gestalt terapiji je filozofska osnova nedvomno eksistencialistična in fenomenološka. /…/ Če se dotaknem metodologije: bistvena metodologija Gestalt terapije je zavedanje – tako v dobesednem kot tudi v širšem pomenu te besede. Z besedo zavedanje imam v mislih tako zavedanje sebe kot zavedanje sveta. /…/ Kar se mene tiče, je tehnologija najmanj pomemben del Gestalt terapije. Je najbolj irelevantna stvar, kar jih poznam. V uvodu, ki sem ga napisal za nek uvajalni tekst v Gestalt terapijo, sem pripomnil, da bi vsak Gestalt terapevt lahko povsem prenehal uporabljati katerokoli Gestalt tehniko, ki je bila kdajkoli uporabljena in bi še vedno lahko prakticiral Gestalt terapijo. Če ne bi mogel, bi tudi pred tem v resnici ne prakticiral Gestalt terapije. V resnici bi se zgolj postavljal in zapravljal čas z vrečo trikov. Tehnologija je samo orodje in orodje se lahko spreminja.«[1]

Fenomenološki pristop kot eden od temeljnih kamnov Gestalta poudarja specifičnost vsakega posameznega klienta. Od Gestalt terapevta terja spoštovanje in upoštevanje njegove enkratnosti ter na ta način problematizira in relativizira posplošitve diagnostičnih kategorij. Čeprav se Gestalt terapevti pri svoji obravnavi klienta poslužujejo tudi ustaljenih diagnostičnih instrumentov in kategorij, so le-ti uporabljani le kot pomožno sredstvo za izdelavo osnovnega 'zemljevida' terapevtske obravnave ter kot opora za refleksijo med posameznimi terapevtskimi seansami. Pri izbiri in oblikovanju terapevtskih intervencij med samim potekom terapije pa diagnoza vseskozi ostaja v ozadju, medtem ko je v ospredju stik s klientom 'tukaj in sedaj' in iz njega izhajajoče terapevtovo neposredno doživljanje in odzivanje nanj.

V naravi Gestalt terapije je torej, da se upira redukciji na zgolj tehnike in mehanicistično shematiziranemu poenostavljanju v obliki priročnikov, ki natančno določajo terapevtsko proceduro za določeno simptomatiko. Obe raziskavi, s katerima sem se imel priložnost pobližje seznaniti in ki jima bom namenil največ prostora za predstavitev, pa sta ubrali prav to pot. S tem sta tvegali, česar so se zavedali tudi avtorji raziskave, utrjevanje redukcionističnih popularnih predstav o Gestalt terapiji. Avtorji raziskav so za potrebe obeh študij namreč izdelali priročnik z natančnimi navodili za Gestalt terapevte, ki so v teku raziskave pri delu s pacienti uporabljali gestaltističen pristop in se pri tem osredotočili na preverjanje učinkovitosti tehnik, predvsem tehnike praznega stola, tehnike dialoga na dveh stolih in sistematičnega evokativnega razkrivanja pri odpravljanju izbranih patoloških simptomov. Naj na kratko povzamem potek in izsledke obeh raziskav:

Učinkovitost Gestalt terapije pri obravnavi depresivne motenosti

Dr. Leslie Greenberg in dr. Jeanne Watson (1998)[2] sta raziskovala učinkovitost gestaltistično usmerjene terapevtske obravnave depresivne motenosti. V raziskavi je sodelovalo 11 terapevtov, ki so vsi imeli za seboj najmanj 2 leti edukacije iz Rogersove client-centered terapije in povprečno 1 in pol leta edukacije iz uporabe gestaltistično usmerjenih eksperimentov. Vzorec klientov je sestavljalo 34 klientov, ki so ustrezali DSM III kriterijem za depresivno motenost. Pogoj za njihovo vključitev v raziskavo je bil tudi, da so pred tem imeli manj kot 3 depresivne epizode, da trenutno niso bili v terapevtski obravnavi in da niso jemali antidepresivov. Namen raziskave je bil primerjati učinkovitost terapevtske obravnave med čisto rogerianskim empatičnim slogom interveniranja in kombinacijo rogerianskega pristopa z gestaltističnim pristopom. 6 terapevtov je delalo s po 2 klientoma v obeh pristopih, 5 terapevtov pa s po enim klientom v obeh pristopih, kar pomeni da je bilo v vsakem od obeh pristopov obravnavano po 17 klientov.

Rezultati raziskave so pokazali, da sta bila oba pristopa enako učinkovita pri zmanjšanju stopnje zmerne depresivnosti kot drugi terapevtski pristopi. Pokazalo pa se je tudi, da je bil kombiniran Gestalt terapevtsko usmerjen pristop od čisto rogerianskega bolj učinkovit pri povečanju stopnje klientovega samospoštovanja, kakovosti medosebnega komuniciranja in pri redukciji celotnega nivoja simptomov stiske. Kot poglavitna faktorja uspeha pri obeh pristopih sta se pokazala kvaliteta terapevtskega pakta in klientova percepcija relevantnosti terapevtskih nalog za doseganje cilja svojega zdravljenja.  Sklep avtorjev raziskave: v celoti gledano ta študija dokazuje učinkovitost empatično usmerjene Gestalt terapije pri zdravljenju depresivnosti.

Učinkovitost Gestalt terapije pri obravnavi fobij

Johnson in Smith (1997)[3] sta izvedla primerjalno študijo učinkovitosti uporabe Gestalt terapevtske tehnike praznega stola in sistematične desenzibilizacije pri zdravljenju fobij. V tej študiji je bilo izbranih 23 študentov, ki so izražali jasne simptome fobije pred kačami. Uporabljena so bila klasična merila učinkovitosti terapevtske obravnave fobij. Pacienti so bili naključno porazdeljeni v 3 skupine: 1. skupina je bila obravnavana na osnovi gestalt terapevtske tehnike dela s praznim stolom; 2. skupina je bila obravnavana na osnovi tehnike sistematične desenzibilizacije; 3. skupina – kontrolna skupina, ki ni bila v terapevtski obravnavi. Rezultati so pokazali, da sta bila oba terapevtska pristopa s kvantitativnega vidika redukcije simptoma enako uspešna, v primerjavi s kontrolno skupino, kjer ni bilo nobenih evidentiranih sprememb.

Kar je pri tej raziskavi zanimivo je, da so pacienti iz Gestalt skupine poročali o mnogih koristih, ki so presegali fokus terapije na sam simptom. Medtem ko so pacienti sistematične desenzibilizacije kot 'stranski učinek' terapije navajali povečano sposobnost relaksacije, so gestaltistični pacienti navajali zelo raznolike učinke. Naj jih navedem:

1. »Dobil sem uvid o sebi, ki se ga prej nisem zavedal: sposoben sem bolj objektivno in bolj nenavezano razmišljati, medtem ko so prej inteznivne emocije zamegljevale moje misli.«

2. »Kar nekaj stvari o sebi sem se naučil. Prav tako sem se bolj zavedal svojih fizičnih občutkov v istočasni povezavi s svojimi mentalnimi občuitki. Terapija mi je pokazala, kako so oboji tesno povezani med sabo.«

3. »Videl sem mnoge nove vidike svoje osebnosti, ki jih nikoli nisem jemal v obzir.«

4. »Nobene spremembe nisem doživel.«

5. »Sedaj se bolj zavedam svoje plahosti.«

6. »Mislim, da sem skozi igranje vlog odkril, kako zelo mi je v resnici pri srcu negovanje bolnikov.«

7. »Novo zavedanje kako biti kos svojim težavam. Ne dajem več toliko moči drugim objektom, ki mi povzročajo strah. Ne podcenjujem več sebe tako kot prej.«

8. »V splošnem sem dobil vtis, da so vsi moji strahovi medsebojno povezani.«

Vsi ti 'stranski učinki' potrjujejo mnenje nekaterih eminentnih gestalt terapevtov[4], da je Gestalt terapija najbolj uspešna pri tistih klientih, ki so se pripravljeni osredotočiti na več kot zgolj redukcijo simptomov. Osnovni koncept, ki je s tem povezan, je, da če delamo z gestaltom (celoto, strukturo, konfiguracijo) katerega simptomi so le sestavni del, je sprememba hitrejša in bolj celovita.

Holistični fokus Gestalt terapije

Glede na to, da GT ni odvisna od ene same specifične tehnologije, ima lahko širše aplikacije kot pristopi, ki so bolj standardizirani. To stališče potrjujejo izsledki deskriptivnih, kvalitativnih in raziskovalnih študij, objavljeni v več kot 200 strani obsežnem delu 'Handbook of Experiential Psychotherapy', ki so ga uredili dr. Greenberg, dr. Watson in dr. Lietaer. V tej knjigi je obravnavana uporaba doživljajskega / Gestalt pristopa in z njim povezanih pristopov pri delu z raznolikimi kliničnimi populacijami. Obravnavana je terapija depresivne motenosti, post-travmatskega sindroma, anksioznosti, psihosomatskih motenj, spolnih travm, borderline osebnosti, disocialnosti  in psihotičnih doživetij.

Dr.Ansel Woldt, častno upokojeni profesor na Kent State University, ki mi je med drugim posredoval bibliografijo 320 doktorskih dizertacij in magistrskih nalog na temo Gestalt terapije (sam je mentoriral ali bil član komisije pri več kot 50 dizertacijah in magistrskih nalogah), je na mojo prošnjo takole povzel vsebino knjige: »Bežen pregled teh študij kaže, da je doživljajski / Gestalt pristop kot terapevtski model učinkovit pri vseh teh skupinah pacientov. Velika razlika med gestaltističnim in mnogimi drugimi psihoterapevtskimi pristopi je, da Gestalt pristop poudarja razvoj terapevtskega odnosa (klasično opredeljenega po Bubru kot jaz-ti), ki se odziva na celotno osebo pacienta, in pri tem zmanjšuje pomen odzivanja na simptome, ocenjevanja disfunkcij, reševanja problemov, diagnosticiranja motnje in načrtovanja terapevtske obravnave. Terapevtski učinki izvirajo predvsem iz poglabljanja klientovega doživljanja preko terapevtskega kontakta in ne iz 'zdravljenja simptomov', kot je to značilno za medicinske modele. Znotraj tega holističnega fokusa je terapija usmerjena v prepoznavanje klientovega lastnega funkcioniranja, samo-organizacije in spremljevalnih težav kognitivnega in afektivnega procesiranja kot zelo pomembnih elementov.«

Zaključek

Ko govorimo o raziskavah o učinkovitosti Gestalt terapije, ne moremo mimo dejstva, da je metodologija teh raziskav, predvsem ko se osredotočajo na merjenje kvantitativnih sprememb pri odpravljanju izbranih simptomov kot rezultata uporabe določene terapevtske tehnike, v protislovju s fenomenološko in holistično osnovo Gestalta. V ozadju takšnega raziskovalnega pristopa je mehanicistični medicinski model mišljenja, ki predpostavlja, da se določene psihološke pristope in tehnike da aplicirati v specifičnih kliničnih pogojih na podoben način, kot se natančno določeni postopki zdravljenja in zdravila uporabljajo za specifične zdravstvene težave.

V nasprotju s takšnim pojmovanjem Gestalt terapija v osrčje terapevtske obravnave postavlja neposredni stik med terapevtom in klientom, kjer terapevt ni postavljen v vlogo strokovnjaka, ki s svojo avtoriteto usmerja in vodi klienta h končnemu cilju. Terapevt je tu bolj v vlogi klientovega strokovnega sodelavca, ki mu s svojo osebnostjo, znanjem in veščinami pomaga, da si lahko sam pomaga. Temeljni cilj Gestalt terapije ni odpravljanje simptomov stiske, temveč vzpodbujanje klientovega zavedanja, ki je, kot je zapisal Fritz Perls, 'samo po sebi zdravilno'. Zavedanje v gestaltističnem pomenu te besede namreč klientu skozi neposredni uvid v lastne načine organiziranja svojega doživljanja in kreiranja pomenov ponovno odpira možnosti izbire ter s tem sprejetje svojega deleža odgovornosti pri oblikovanju realnosti vsakdanjega življenja, ki jo soustvarja z vsemi tistimi, s katerimi vstopa v medsebojne odnose. V Gestalt terapiji ni nekih zunanjih, 'objektivnih', normativnih meril psihičnega zdravja. Obstaja le subjektivni estetski kriterij ekonomičnosti, elegance, moči, jasnosti in neposrednosti procesa kontaktiranja preko katerega vsak posameznik na sebi lasten način, v skladu s svojimi potrebami in glede na danosti konkretnega okolja, zavestno oblikuje svojo eksistenco ter si s tem tudi postavlja svoja lastna merila zdravja.

Literatura o raziskavah s področja Gestalt terapije

Beutler, F., Engle, D., Mohr, D., Daldrup, R., Bergan, Meridith, and Merry. (1991).  Differential response to cognitive, experiential, and self directed psychotherapeutic procedures.  Journal of Consulting and Clinical Psychology.  59, 333-340. 

Clarke, K., Greenberg, L. (1988) Clinical Research on Gestalt methods. In New Developments in clinical psychology, vol2, Fraser N. Watts (ed.). Chichester: British Psychological Society.

Clarke, K. and Greenberg, L. (1986)  Differential effects of the Gestalt two-chair intervention and problem solving in resolving decisional conflict.  Journal of Counseling Psychology, 33(1), p. 11-15

Elliot, R. (2002). The effectivenesss of humanistic therapies: A meta-analysis. In D.J. Cain and J.Seeman (Eds), Humanistic Psychotherapies. Handbook of Research and Practice (pp 57-81). Washington DC: American Psychological Association.

Greenberg, L., Elliot, R., and Lietaer, G. (1994).  Research on experiential psychotherapies.  In Bergen, A. and Garfield, S. (Eds.), Handbook of Psychotherapy and Behavior Change (4^TH Edition).  New York:  John Wiley and Sons, Inc.

Leslie S. Greenberg and Jeanne C.Watson (1998) 'Research on a Gestalt-Oriented Treatment of Depression', članek dostopen na internetu: http://www.g-g.org/pen/researchdepression.html

Johnson, W.,  and Smith, E.  (1997).  Gestalt empty-chair dialogue versus systematic desensitization in the treatment of a phobia.  Gestalt Review. 1, 150-162.

Kendal, P. (1998).  Empirically supported psychological therapies.  Journal of Consulting and Clinical Psychology.  66, 3-6.

Paivio, S., Greenberg, L.  (1995)  Resolving "unfinished business": Efficacy of experiential therapy using empty-chair dialogue.  Journal of Consulting and Clinical Psychology, 63(3), p.419-425

Strenger, S., (In Press).  Recontextualizing fear:  effects of operationalized Gestalt Therapy role-playing in the treatment of phobic behaviors.  Gestalt Review. (in press).

Tillet, R. (1994). The clinical usefulness of Gestalt therapy. British Journal of Psychotherapy, 11(2)

Nazaj na vrh

Peter Philippson

EDEN OD ZEMLJEVIDOV GESTALT TERAPIJE

Ta članek so navdihnile prošnje mojih študentov za kratko in pregledno predstavitev gestalt terapije. Gre za besede in pojme kot: teorija polja, eksistencializem, fenomenologija, kontakt, zavedanje, self, ego, id, osebnost, dialog, eksperiment, prekinitve kontakta, plasti nevroze ... Kako so si prilegajoči? Ali jih lahko sopostavimo drug ob drugega, ali pa izhajajo iz kakšne bolj temeljne filozofske perspektive?

Na teh straneh želim predstaviti svoj lastni zemljevid gestalt terapije, od njenih prvih načel v filozofiji pa do njenega izraza v specifičnih metodah psihoterapije.

Temeljna raven: polje

Gestalt teorija polja se začne s celoto. Ne gre za 'stvari', ki stopajo v stik z drugimi 'stvarmi', temveč, da je: “Kontakt najbolj preprosta in prva realnost.” (Perls, Hefferline & Goodman (1994/1951) - odslej PHG) ''|…| vedno imamo v mislih takšno interaktivno polje in ne izolirano žival. Kjer je organizem gibljiv v velikem polju in ima zapleteno notranjo strukturo, kot na primer žival, se zdi verodostojno govoriti o njem samem na sebi ... vendar pa je to preprosto iluzija ...” Potemtakem je opredelitev človeškega bitja opredelitev polja osebe/okolja in ustvarjalnih prilagoditev, ki jih ta oseba udejanja v polju. Proces prilagajanja v polju ustvarja/opredeljuje osebo ravno v tolikšni meri, ali pa še bolj, kot oseba opredeljuje ustvarjalno prilagoditev. Ko opazujemo svet, prepoznavamo ‘stvari’, vendar pa osnovo stvari tvorijo procesi - dogodki, ki preurejajo polje. Če vidim stol, je to zaradi interakcije luči v našem vidnem spektru, kvantnega dogodka imenovanega stol, kvantnega dogodka imenovanega moje oči in kvantnega dogodka imenovanega moji možgani. Na drugi ravni gre za funkcijo velikosti: če bi bil jaz tako velik kot planet, bi bilo zelo verjetno, da stola ne bi videl. Na drugi ravni gre za funkcijo moje kulture: Japonec iz 17. stoletja stola ne bi prepoznal. Na še neki drugi ravni gre za funkcijo človeške fiziologije: kjer se zleknem, kjer se počutim udobno. Stol za konja ne bi bil stol! V PHG naletimo na čudovit procesni opis “sedanjosti”: “Sedanjost je doživljanje individualnega, posebnega, kar je nekdo postal, ko se je raztopil v več smiselnih možnosti in preoblikovanje teh možnosti v smeri proti enemu samemu, konkretnemu posebnemu.” Na nek način ta procesni pristop trdi, da so gradniki, iz katerih je zgrajen svet, v gibanju (kar bi matematiki imenovali vektorske kvantitete) - bivanje in nastajanje (kot bi dejal Buber).

Zaradi središčnega mesta, ki ga ima teorija polja v tem zemljevidu, želim več povedati o teoriji polja, ki je osnovana na Parlettu (1991). Parlett navaja pet načel, ki jih bom navedel tudi sam in jih na kratko komentiral.

1. Načelo organizacije

To načelo trdi, da “pomen izhaja iz pogleda na celotno situacijo, na celotnost soobstoječih dejstev.” (Parlett, 1991) Tako v gestalt teoriji polja ne obstaja nič takšnega kot čista intrapsihična dejavnost. To kar mislimo, čutimo in počnemo je osnovano na naši interakciji z našim okoljem v danem trenutku.

2. Načelo sočasnosti

Gre za gestaltistični tukaj in sedaj. Na nas ne vpliva preteklost, ki za nas ne obstaja več. Na nas vplivajo naši spomini na preteklost (mi sami izbiramo, katerega od neštetih spominov prinesemo v sedanjost) ter naša pričakovanja in tisto, kar smo se naučili v pretekosti. Vse to so sedanji deli  polja, prav tako kot vse, kar nas v okolju spominja na preteklost (ljudje, fotografije in situacije, ki so na določene načine vzporedne preteklim dogodkom). Ljudje v gestalt terapiji praviloma spremenijo vzorec načina, kako se spominjajo, in načina, kako gledajo na to, kar so se naučili v otroštvu.

3. Načelo posameznosti

“Vsaka situacija in vsako polje oseba-situacija je edinstveno.” (Parlett, 1991) Kot gestalt terapevt se ne morem rutinsko odzivati na kliente. Skupaj soustvarjamo terapijo, da bi bila v skladu z določenim terapevtom, klientom in klientovo življenjsko situacijo. Vse posplošitve so začasne in so podvržene spremembam, kjer polje to upravičuje.

4. Načelo spreminjajočega se procesa

Polje se nenehno spreminja. Zato sta za gestalt terapijo homeostaza in ustvarjalnost tesno povezani. Z okoljem moram priti v neko ravnovesje (homeostaza), vendar pa se to dejanje ne more ohraniti, kajti polje se spreminja in to, kar je delovalo prej, pogosto sedaj ne deluje več. Tako moram izumiti nove načine, kako uravnotežiti svoje potrebe in interese z možnostmi v okolju (ustvarjalnost).

5. Načelo možne relevantnosti

To načelo trdi, da je vsak del polja potencialno pomemben za situacijo in bi se mu bilo morda treba posvetiti. To je to, kar je imel Perls v mislih, ko je gestalt terapijo imenoval “terapija očitnega”. Spominjam sem neke edukacijske skupine, v kateri se je sprožil zanimiv proces, ko sem izrazil svoje opažanje, da porabijo neverjetne količine toaletnega papirja.

Sedaj se bom osredotočil na to, kako se pristop teorije polja prenaša na druge vidike gestalt teorije.

Self in drugi

“ ‘Selfa’ se ne da razumeti drugače kot skozi polje, prav tako kot se dneva ne da razumeti drugače kot preko kontrasta z nočjo |...| ‘self’ najdemo v kontrastu z drugostjo. Med selfom in drugim je meja in ta meja je bistvo psihologije.” (Perls, 1978/1957)

Kaj pomeni koncept selfa v polju? Za PHG sam po sebi pomeni zelo malo. Gre bolj za kvaliteto, ki je polarna z drugim, prav tako kot imata majhno in veliko pomen samo v kontekstu in v razmerju druigega z drugim. (Self ni isto kot organizem, niti ni v tej teoriji drugo isto kot okolje.) V ozadju te polarizacije sta dva procesa, identifikacija in alienacija, ki jo PHG imenuje ego funkcije selfa. Identificiram se z določenimi vidiki polja in to označim kot self; druge vidike alieniram in to imenujem drugo. Vendar je oblika selfa nerazdružljivo povezana z obliko drugega in nasprotno. Način, kako doživljam in oblikujem svoj self, je odvisen od tega, kako oblikujem svoje okolje in nasprotno. Na tem mestu je pomembno pripomniti, da ko pišem o oblikovanju, s tem ne mislim primarno verbalnih konceptov: bolj kot to imam v mislih oblikovanje, ki je vsebovano v mojih dejanjih. Na primer, ko to pišem, sebe oblikujem kot učitelja/nekoga, ki ima nekaj povedati/pisca ... in okolje oblikujem kot bralce, ljudi, ki jih zanima (ali ne zanima), to kar govorim. Pred tem sem z družino obedoval v službi moje žene in sem se oblikoval kot družinski človek, človek, ki obeduje ... in svojo okolje kot družino, hrano ... To v obliki podobe dobro ponazarja Escherjeva risba dveh rok, kjer obe roki rišeta druga drugo.

Eksistencializem in fenomenologija

Eksistencializem je bil filozofski preobrat in odmik od dualizma, vsebovanega v platonski in kartezijanski misli: bistvo in materija, telo in duša. Eksistencializem v ospredje, namesto kakršnihkoli atributov postavi dejstvo (is-ness) obstoja. Velik poudarek je na izbirah, ki jih ljudje sprejemajo, in na njihovih odnosih z danimi dejstvi sveta, na primer s smrtjo. In natanko to ponuja gestalt teorija polja. Polje je prvotno, doživljanje vznika iz polja, ‘self’ in ‘drugo’ sta procesa v polju, naše izbire oblikujejo polje, pomen vznika iz interakcij v polju, ne pa iz nekih predobstoječih ‘bistev’. Namesto Aristotelove misli “Neraziskanega življenja ni vredno živeti,” je bolje “Neživetega življenja ni vredno raziskati”. Polsterja pravita: “To, kar je, je; in ena stvar sledi drugi.” Fenomenologija trdi, da se, kljub temu da je to, kar zaznavamo, obarvano z našimi vnaprejšnjimi mnenji in našimi metodami gledanja, lahko naučimo biti zelo pozorni na dejanskost našega čutnega zaznavanja, na to, kar nam naša čutila sporočajo. Prav tako se lahko naučimo prepoznavati, katera vnaprejšnja mnenja vnašamo v situacijo, katera postavimo v oklepaj, ter se tako približamo sposobnosti, kako stopiti v neposreden odnos z okoljem. Na tem mestu lahko opazimo podobnost s kontinuumom zavedanja v gestalt terapiji.

Prav tako v Gestaltu ni dualizma med umom in telesom: nikakršnega doživljanja ni brez telesa. To je povezano z eksistencializmom Merleau-Pontya (1962), ki je govoril o živetem telesu kot osnovi doživljanja.

Fenomenološko ozemljevanje v ‘danosti’ telesnega doživljanja in bežna zavedanja možnosti v okolju (kar PHG imenuje id) tvori osnovo kontaktiranja in procesov osmišljanja (meaning-making), ki jih bom sedaj obravnaval.

Lik – ozadje

Ego funkciji identifikacije in alienacije nam nista v pomoč le pri definiranju selfa in drugega. Sami po sebi sta tudi procesa ustvarjalne prilagoditve. Iz danega oz. ida v okolju identificiram to, kar je zanimivo, novo, ali kar potrebujem – iz tega oblikujem lik (figure) – in alieniram to, kar me trenutno ne zanima – iz tega oblikujem ozadje (ground). To pomeni, da ko govorimo o ego funkcijah, govorimo o tvorbi lika in ozadja: gre za dve različni formulaciji istega dejanja. Druga imena, s katerimi v gestalt teoriji poimenujemo isti proces, so: zavedanje; izbira; ustvarjalna prilagoditev; agresija; odgovornost (response-ability); in kontakt ali umik. Vse to je popolnoma isti proces. Vendar pa ta proces, kakorkoli ga imenujemo, ni notranji ali mentalen, niti ni nujno verbaliziran, temveč gre za proces orientacije in delovanja v polju, ki vključuje interakcijo, gibanje in komunikacijo, kakor tudi čutno zaznavanje in čustva. Čeprav vse to lahko ločimo in o tem, kar počnemo, še preden to naredimo, lahko razmišljamo, vse te komponente same po sebi niso ločene. Nekateri položaji so dovolj zapleteni in naše izbire dovolj odločilne, da se ustavimo in razmislimo, preden delujemo. To ustavljanje in  razmišljanje zmanjšuje živost našega kontakta z okoljem, vendar sem v določenih primerih (npr. situacije, kjer se hočem diplomatsko pogajati z določenim vplivnim človekom) v bistvu kar zadovoljen, da se lahko izognem določenemu delu potencialne živosti! Oddvojitev, ki jo tako naredimo, pomeni prekinitev procesa kontaktiranja (imenovana egotizem) v službi bolj učinkovitega kontaktiranja v zapletenem položaju.

Dialoška terapija

Osnova za dialoško metodo v gestalt terapiji je, da je gestalt teorija polja sama po sebi dialoška: terapevt in klient v njunem kontaktu soustvarjata drug drugega. Dialog bolj kot posameznike poudarja polje. Na ta način terapevt predstavlja drugega, glede na katerega klient raziskuje sebe. To je posebna vrsta dialoga, ki se ne le omejuje na besedne izmenjave, temveč vključuje vse načine, na katere delujemo nasproti drugemu in pričakujemo, da bodo drugi delovali nasproti nam. Vprašanja, ki se postavljajo v tem dialogu so: Na kakšen način se mi klient kaže? Na kakšen način me klient vzpodbuja, ali me skuša odvrniti od tega, da bi se mu pokazal? S katerimi značilnostmi se klient identificira: Jaz sem takšen. (to kar PHG imenuje osebnostna funkcija)? Če klient prinese določeno temo, sanje, spomin – kaj je pomen tega tukaj in sedaj in kaj želi od mene, ko mi to pripoveduje? Kaj jaz hočem tukaj in kaj od tega, kar hočem, je tehten del terapije, kaj pa je izzvano s strani klientovih pričakovanj? Če se vrnem nazaj na obravnavo načel teorije polja: dialog je primer načela posameznosti: stvaritev enkratnih ljudi v enkratnem polju.

Eksperiment

Drugo v odnosu do tega, kar sem jaz kot self, ne pomeni samo drugih ljudi. Preko načela možne relevantnosti vključuje moje celotno okolje, vštevši nežive stvari, ki me obdajajo. Prav tako vključuje vidike mojega funkcioniranja, ki jih trenutno zavračam in dojemam kot drugo. V gestalt eksperimentih lahko raziskujem, kako vstopam v odnos s temi vidiki drugega in preizkušam nove načine vzpostavljanja odnosov. Tako lahko v odnosu do neživega okolja raziskujem svoja čutila: gledanje, dotikanje, vohanje. Ali pa lahko raziskujem svoja nagnjenja: to mi je všeč in ne tisto, ali ta in ne tisti vidik. V odnosu do vidikov svojega funkcioniranja, ki jih zavračam, lahko vzpostavim dialoge – znameniti prazni stol, po katerem je gestalt terapija poznana. Cilj je ustvariti varno nevarnost (safe emergency): varen kraj, kjer lahko sprejmem tesnobo ob oddaljevanju od znanega in tvegam drugačno ravnanje. Ko klientu ponudim ekperiment, sem seveda z njim tudi v dialoškem odnosu, v smislu tega, kar sem obravnaval v prejšnjem razdelku. S tem ko sebe oblikujem kot tistega, ki poskrbi za eksperimente, vzpodbujam klienta/klientko, da sebe oblikuje kot nekoga, ki sprejema moje predloge. Zato se moram odločiti, ali se mi to z določenim klientom zdi ustrezno. Če sem s klientom, ki se trudi ustreči, bom zelo pazil na to, da ne bom ponujal eksperimentov, ker pričakujem, da bo to počel za mene, namesto da bi vprašal sebe, ali ga to k čemer ga vabim zanima in ali je pripravljen to narediti. Moje provizorično pravilo je, da ne vpeljujem eksperimentov, razen in dokler mi ni jasno razvidna klientova pripravljenost, da mi reče ne, še posebej, če klient želi od mene, da mu povem, kaj naj naredi. Imam tudi nasproten pristop, ko klientu dajem popolnoma nesmiselne naloge, dokler ne prepozna, da ga moja navodila ne pripeljejo nikamor. Seveda pa je to težko narediti, ne da bi klient pri tem občutil izgubo terapevtovega spoštovanja.

Za klienta, ki ima navado reči ne, lahko postane eksperiment že to, da tvega in sprejme moj predlog in me oblikuje kot nekoga z avtoriteto, a je obenem varno biti z njim in je na klientovi strani. Še posebej v tej situaciji ne smem biti naravnan na kakršenkoli izid. Biti moram v enaki meri pripravljen raziskovati proces, v katerem klient reče ne in posledice tega, da reče da.

Prekinitve kontakta

Del naše temeljne človeške zmožnosti je, da lahko transcendiramo položaj, v katerem smo se znašli. To nam omogoča, da prekinemo proces kontaktiranja, če v nas vzbuja preveč tesnobe ali če nam ni povšeči. Nekateri razlagalci gestalt teoriji pripisujejo mnenje, da so prekinitve same po sebi slabe in se s tem bodisi strinjajo ali pa ponujajo različne reintepretacije gestalta. Reinterpretacije iz prekinitev naredijo nekaj dobrega ali pa jih ne imenujejo več prekinitve. Iz PHG je jasno razvidno, da osnova nevroze ni prekinitev kontakta, temveč izguba ego funkcij, to je izguba lastništva in možnosti izbire v procesu kontaktiranja ali prekinjanja kontakta. Dosežem določeno točko, in ko se odmikam od določene vrste kontakta, pride do neuglašenosti, ne da bi se zavedal, da to počnem. V PHG je govora o avtonomnem kriteriju doživljanja: karkoli že je vsebina mojega doživljanja, ali je lik, ki ga tvorim, živ, jasen, mil, enovit ...? Če ni, če je moten, zmeden, brez energije, potem se izogibam nečemu v okolju ali v svojih potrebah in zato ozadje zahteva energijo od lika.

Nadaljnji poudarek, na katerega se pogosto pozablja, je ta, da je gestalt terapija terapija, ki poudarja nekonfluentnost med terapevtom in klientom. Na ta način sva najino interakcijo sposobna oblikovati na različne načine. Klient lahko prekine kontakt, ne da bi to naredil tudi terapevt, saj terapevt fenomenološko ne išče nobenega posebnega kontakta, temveč se z zanimanjem osredotoča na to, kar klient dejansko počne. (Poudarek, ki ga Wheeler in drugi dajejo na strukturo ozadja, predpostavlja, da je to, kar je lik za klienta, lik tudi za terapevta, in  kar je ozadje za klienta, je ozadje tudi za terapevta. To je konfluenca! Ne morem biti pozoren na ozadje, ker če to naredim, postane lik. Toda to, kar je moj lik, ni nujno, in pogosto tudi ni, klientov lik.)

Ciklus zavedanja

O ciklusu zavedanja sem obširneje pisal v prejšnji številki Topics. Ne sklada se z gestalt teorijo, ki jo predstavljam na teh straneh, se pa sklada s tem, kar se dogaja z našim zavedanjem, če našemu vstopanju v odnose dodamo oklevanje, razmišljanje in načrtovanje (to kar PHG imenuje egotizem). Tedaj se naša poenotena dejavnost senzacije / zavedanja / mobilizacije energije / dejanja v smeri proti zaključnemu kontaktu razcepi in postane sekvenčna: to je cilj egotizma. Pomeni, da odlašamo z dejanjem v težavnem okolju, kjer hočemo stvari najprej preizkusiti v domišljiji, preden jih udejanjimo v svetu.

PHG ima svoj lastni ciklus: predkontakt: dano/id; kontaktiranje: ego/tvorjenje lika in ozadja; zaključni kontakt: popolna zavzetost v jasnem liku, nobenega zanimanja za ozadje; in post-kontakt: premik nazaj k idu. Vsaka od teh faz vključuje različno raven senzacije, zavedanja, energizacije, delovanja in kontaktiranja. Vsak vidik je relacijski, v nasprotju z Zinkerjevim ciklusom, kjer je veliko intrapsihičnega. Tako se na prvi pogled zdi, da gre za podobno teorijo, vendar pa se v svojih osnovnih predpostavkah in filozofiji dejansko precej razlikuje.

Plasti nevroze

Teorija plasti nevroz se veliko bolje prilega temu zemljevidu. Zastoj oziroma slepa ulica (impasse) se pojavi, ko prevzamemo nase eksistencialno tveganje, se pomaknemo naprej od naših identifikacij/osebnostnih funkcij/plasti igranja vlog in doživljamo tesnobo, ki je sestavni del tega početja. Implozija je premik od izgube ego funkcij ter s tem od prozornosti od tega, kar vedno počnem, k soočenju z eksistencialnim vprašanjem: Kaj je moja izbira?. Je premik, kjer tvegam in se znajdem v mejnem položaju. Najprej sem izgubljen, brez zunanjih kažipotov, ne da bi lahko kamorkoli usmeril energijo (implozija), nato izberem, usmerim svojo energijo in eksplodiram s harmonijo, barvo in milino (avtonomni kriterij). Če pogledamo iz te perspektive, je jasno, da je mesto gestalt eksperimentov v pomikanju onkraj osebnosti, ki igra vloge, v pomikanju k zavedanju izgube ego funkcij in s tem k zastoju. Prav tako je iz te perpektive zanimivo, da je nova knjiga Erva Polsterja Populacija selfov usmerjena k redefiniciji gestalt terapije kot terapije, ki je bolj kot na eksistencialni zastoj naravnana na plast igranja vlog (več o tem v moji oceni v British Gestalt Journal).

Sklep

Upam, da ta razprava o načinu, kako se različni pojmi gestalt teorije prilegajo drug k drugemu in izhajajo iz gestalt teorije polja, tvori uporaben zemljevid gestalt pokrajine. Zavedam se, da je to eden od mnogih možnih zemljevidov in da različni teoretiki gestalta rišejo zemljevid na različne načine. Želim si, da bi bil vsak od teh zemljevidov temeljito izdelan (kot je to naredil Polster), tako da se lahko vzpostavi dialog med jasnimi liki. Prav tako se zavedam, da je to podobno volilnemu potovanju mnogih konceptov, ki so sami po sebi kompleksni in da bi, če bi dal popoln opis na vsaki postaji na poti, to skupaj zadostovalo za knjigo (ki jo pišem!). Upam, da boste, ko boste to prebrali, za vse te koncepte lahko šli nazaj izvirom in da boste lahko bolj smiselno potovali po ozemlju gestalt terapije.

Literatura:

Merleau-Ponty, M. (1962), Phenomenology of Perception. (C Smith, trans.). Ruotledge & Kegan Paul, London.

Perls, F., Hefferline, R., Goodman, P. (1994/1951) Gestalt Therapy: Excitement and Growth in the Human Personality. Gestalt Journal Press, New York.

Perls, F.S. (1978/1957) Finding Self through Gestalt Therapy.  In Gestalt Journal Vol. I No.1 (Winter 1978), Highland, NY.

Parlett, M. (1991). Reflections on Field Theory. British Gestalt Journal, Vol. 1, No.2.

Peter Philippson, 14.3.96

Prevedel: Tomaž Flajs

Nazaj na vrh

Jean-Marie Robine: 

GESTALT TERAPIJA: OD METODE K TEHNIKAM

Uvodna opomba

Gestalt terapija je v delu laične in strokovne javnosti prepoznavna zaradi določenih tehnik. To je samo po sebi protislovno, saj te tehnike niso specifične za gestaltistično metodo in včasih z njo niti niso kompatibilne. Navadno jih sodobni Gestalt terapevti le malo uporabljajo ali pa jih sploh ne. Kot primer lahko vzamemo tehniko dialoga z enim ali več praznimi stoli. Prazni stoli predstavljajo različne akterje klientovega življenja. V bistvu gre za tehniko, ki si jo je Perls ob koncu svojega življenja izposodil pri Morenovi psihodrami.

Tehnike so sredstva, ki omgočajo izvajanje osnovne metode.V določenih primerih lahko tehnike, ki so izšle iz drugih disciplin, najdejo svoje mesto v 'škatli z orodjem' Gestalt terapevta (če privzamem izraz M. Foucaulta). Vendar pa morajo biti povezane z gestaltistično metodo in prilagojene trenutnemu doživljanju. Spomnimo se, da je gestaltistična metoda organizirana okrog ozaveščanja pojavov, ki se odvijajo na kontaktni meji, da bi omogočila obnovitev sposobnosti  uresničevanja ustvarjalnih prilagoditev v kontaktu z okoljem.

VZPOSTAVITEV KONTEKSTA

Najsi gre za individualno ali za skupinsko terapijo, le-ta najprej zahteva vzpostavitev terapevtskega konteksta: okvir, načine srečevanja, pogostnost in trajanje seans, plačilo itd. Celoto načinov obstajanja konteksta lahko obravnavamo kot eksperimentalno, saj mora biti prilagojena vsakemu pacientu posebej. Bilo bi več kot protislovno, da npr. terapevtski projekt stremi k obnovitvi prožnosti v procesu  konstrukcije gestaltov in da terapevtska situacija obenem temelji na okostenelem protokolu, ki bi se mu moral vsak posamezen klient podrediti.

Dejansko se oblike, ki si jih nadene terapija, lahko razlikujejo z vsakim pacientom, tako kot se lahko razlikujejo glede na občutljivost in osebno prtljago vsakega terapevta: z nekaterimi bo odnos predvsem verbalen, z drugimi se bo lahko posluževal neverbalnih načinov izražanja in komuniciranja kot npr. risanja, gibanja, gline, zvoka … Te tehnike niso same sebi namen, temveč so poti dostopa in eksperimentiranja.

EKSPERIMENTIRANJE

Eksperimentiranje, ki je v samem osrčju metode, predstavlja izvirnost gestaltističnega aparata. V toku terapije je pacient povabljen, da se ne omeji na pripovedovanje, temveč da teme pripovedi udejanji v situacijskem tukaj in sedaj. To eksperimentiranje je nekakšna 'predpisana struktura' s strani terapevta. Smisel ima le, če se polno nanaša na obujeno doživljanje pacienta in povzema njegove različne parametre. Sama razširitev polja omogoči kontakt z novostjo, z obnovljenimi sposobnostmi identifikacije in alienacije, s sposobnostmi ustvarjalne prilagoditve. Nekateri terapevti se hote, še posebej v skupini, poslužujejo zbirke vnaprej izdelanih vaj, ki jih predlagajo ne glede na razvoj vsakega posameznika. Prav gotovo lahko klient vedno odkrije nekaj svojega v soočenju s to zavarovano situacijo, vendar to nima veliko skupnega s terapevtskim eksperimentiranjem, ki je neposredno povezano s situacijami nujnosti in z nedokončanimi zadevami vsakega posameznika.

Ta eksperimentiranja so lahko različnih vrst. Na primer:

·        Lahko so osredotočena na spodbujanje zavedanja, ko terapevt na primer povabi pacienta, da se zave dihanja ali pa določenega dela telesa.

·        Lahko omogočajo raziskovanje neke teme, ki jo je klient načel na posreden način. Terapevt mu na primer predlaga, da udejanji prispodobo, ki jo je pravkar uporabil. (»Čutim, kot da bi imel prsi v primežu!«, »Ima me, da bi z njim ravnal kot s psom.«)

To raziskovanje se lahko odvija preko ojačevanja in poudarjanja uporabljenih besed in gibov. (»Ali lahko poskusite in mi to znova poveste, tako da ojačate gib, ki ste ga nakazali?«)

·        Eksperimentiranje lahko uvede pogoje simulacije, ki omogoča dotok informacij o tem, »kaj bi se zgodilo« v nekaterih težavnih ali nemogočih situacijah, ki jih mora pacient uravnati. V ta namen so vzbujene določene oblike projekcij, da bi pacient lahko raziskoval fantazije, katastrofična pričakovanja, nedokončane ali zafiksirane situacije, katerih razrešitev si zamišlja kot nemogočo.

·        Eksperimentiranje prav tako ponuja možnost za raziskovanje različnih tipov mej identitete in kontakta: omejitve pri izpostavljanju sebe, izražanju, navadah, telesnih občutkih in gibih, vrednotah itd.

TUKAJ IN SEDAJ

Če obstaja kakšen koncept, ki je do te mere povezan z Gestalt terapijo, da na trenutke deluje kot slogan, je to prav gotovo »tukaj in sedaj«. Vendar sam menim, da se je pojmovanje tega koncepta malo po malem oddaljevalo od svojega prvotnega pomena. Ne gre za pravilo, ki bi ga bilo treba klientu vbiti v glavo, temveč za delovno orodje, s katerim razpolaga terapevt. Dejansko nikakor ne gre za to, da bi mislili, da je preteklost nezanimiva in da je prihodnost zgolj fantazija, temveč za to, da svojo pozornost osredotočimo na dejstvo, da »se sedaj spominjaš« ali da »sedaj predvidevaš«. Spomin, ki se pojavi sedaj, osvetljuje sedanjost z novo lučjo, prav tako kot sedanjost osvetljuje spomin, ki jo prečka.

Eksperimentiranje omogoča dostop do določenih razrešitev in aktivacije ustvarjalnih kontaktov prav zato, ker se vse to lahko izvrši sedaj. Nedokončane situacije iz preteklosti lahko dokončamo v sedanjosti in čeprav prav gotovo ne bodo naletele na ustrezne partnerje niti na okoliščine iz časa, ko so bile ustvarjene, se v sedanjosti lahko odprejo za vzpostavitev načinov obstajanja, ki bodo spremenili klientovo doživljanje. Dejansko je velik del problematike, ki poraja klientovo trpljenje, povezan z zastarelostjo njegovih shem odzivanja na situacije. Osredotočanje na sedaj implicira urejanje funkcije ida situacije in torej upoštevanje danosti situacije v svojih proprioceptivnih in zaznavnih sestavnih delih med vzpostavljanjem ustvarjalne prilagoditve ob soočanju z neko novostjo. Zaradi tega je Perls lahko dejal, da: »Nič ne obstaja zunaj sedanjosti,« saj je vedel, da ta sedanjost vsebuje preteklost in prihodnost. Potemtakem ni vedno neizogibno, da se obračamo v preteklost, kajti preteklost je tukaj, zložena v doživljanje, ki se odvija pred našimi očmi.

DELO S SANJAMI

Perls je, zahvaljujoč svojemu pristopu k sanjam, v svojih zadnjih kalifornijskih letih doživel svojih pet minut slave. Različne dele sanj je obravnaval kot projekcije razdrobljenih delov sanjalčeve identitete. Preko improviziranih dialogov med različnimi deli sanj je šlo za odkrivanje 'eksistencialnega sporočila', ki ga sanjalec naslavlja samemu sebi. V skladu s tem je terapevt pacientu predlagal, da se je zaporedoma poistovetil z različnimi deli sanj, da bi si 'ponovno prisvojil' projekcije.

Perlsu je bilo pri tem pristopu k sanjam moč očitati teatraličnost in površinskost, saj je na račun osredotočanja na intrapsihično dogajanje prekinjal klientov stik s svetom in s terapevtom.

Isadore From je zato predlagal drug pristop k obravnavanju sanj, ki izhaja iz dela Paula Goodmana.

Gestalt terapevt k sanjam pristopi v njihovem kontekstu, ki je kontekst terapije same: poudarek je na tem, da klient te posamezne sanje pripoveduje temu terapevtu v tem trenutku terapije. Pripovedovati sanje svojemu terapevtu pomeni povedati mu nekaj, česar klient sam ne ve in mu ne bi znal povedati na drug način.

Terapevt torej vsebino sanj obravnava kot sestavljeno na osnovi retrofleksij, še posebej retrofleksij, ki so nastale v toku predhodne seanse in ki težijo k temu, da se razrešijo najprej v sanjah in nato v pripovedovanju sanj terapevtu.

Terapevt bo tako namenil posebno pozornost sanjam nastalim v noči, ki je sledila seansi. Vendar pa so sanje lahko 'skonstruirane' tudi v noči pred seanso, kot neke vrste priprava nanjo.

Z Isadorom Fromom sanje najdejo svoje mesto med sredstvi, ki omogočajo delo s pojavi kontaktne meje in njihovimi disfunkcijami.

DELO S TELESOM

Gestalt terapija je včasih uvrščena med 'emotivne', 'psiho-telesne' terapije ali, če uporabim bolj modni izraz, 'somato-terapije'. Telesna ali emotivna razsežnost pacientovega doživljanja dejansko pogosto najde svoje mesto v terapevtskem procesu, ki ga nudi Gestalt terapija, vendar ne zato ker bi Gestalt terapija želela biti telesna terapija ali ker bi se prilagajala trenutnemu okusu.

Gre preprosto za to, da se Gestalt terapevt skuša približati pacientovemu doživljanju v njegovi celovitosti. To pomeni, da upošteva tako telesne in čustvene kot tudi kognitivne, intelektualne, vedenjske, sanjske, domišljijske, ekspresivne in druge razsežnosti osebe in se jih lahko poslužuje, da bi z osebo, ki jo spremlja, vzpostavil kontakt.

To tudi pomeni, da ne ločuje tega, kar nas je naš jezik naučil ločevati: na primer telo na eni in duh na drug strani.

'Telo' ali 'emocija' sta le delni modaliteti doživljanja posameznika. Te modalitete so v patološkem procesu včasih razdrobljene ali izolirane in če jih bomo obravnavali na ločen način, človeku prav gotovo ne bomo mogli pomagati, da ponovno vzpostavi svojo celovitost.

                                                                                                                                                 Prevedel: Tomaž Flajs

                                                                                                                                                  Lektorirala: Nina Šoba

Nazaj na vrh

Ta tekst sem napisal bolj za šalo, kot parodijo na gestalt terapevtski žargon. V njem so zajeti nekateri temeljni koncepti Gestalt terapije (polje, fenomenologija, figura, ozadje, dialog, konfluenca, introjekcija, projekcija, retrofleksija itd.) Večkrat sem ga izvedel v obliki monologa in z njim zabaval gestaltiste iz vseh vetrov (to je tudi razlog, zakaj je napisan v angleščini). Prvič sem ga uprizoril zadnji dan poletne delavnice inštituta GATLA, julija 2002 v Veveyu. Ker se mi zdi, da bi lahko na šaljivo poučen način bil zanimiv za vse, ki so že nekoliko seznanjeni z osnovno teorijo Gestalt terapije, sem ga sklenil objaviti tudi na teh spletnih straneh.

(I wrote the following text for fun, as a kind of parody of the Gestalt therapy terminology. It contains some of the basic concepts of the Gestalt therapy (field, phenomenology, figure, ground, dialogue, confluence, introjection, projection, retroflection etc.) I have performed it a few times in the form of a monologue and thus entertained Gestalt therapists from different parts of the world. I did it for the first time on the last day of the GATLA Summer Residential in July 2002 in Vevey. As I think it could be, in its own amusingly instructive way, interesting for somebody who is already acquainted with the basic theory of the Gestalt therapy, I decided to publish it also on my website.)

AN EXPERIENCE WITH GESTALT THERAPY

By Tomaz Flajs (with a little help from Doug Aberle)

Many people have expressed an interest in the experience of Jean-Michel Lejardinier. He is a gardener from the Centre du Formation at Vevey who shared his experience with us on the last night of the GATLA Summer Residential. 

I was fortunate enough to see him the next morning and persuade him to write down his experience.  He agreed on the grounds that I would publish his experience as a salutary lesson in the consequences of the indiscriminate practice of Gestalt Therapy. I attach his letter verbatim here below.

I am indebted to Monsieur Jardinier for his candour. I trust his experience will assist us all to be discriminating when we see the emerging figure of a highly distressed client.

Vevey, 6.8.2002

Dear Mr. Flajs!

My name is Jean-Michel Lejardinier, and I am a gardener by profession. I would like to tell you about my experience with Gestalt therapy, which I think is extremely instructive, so read very carefully.

I work for a hotel in Vevey, Switzerland, where this year some American institute for Gestalt therapy, I think they call themselves GARTLA, held their summer residential workshop. I had no idea what they were doing, but I was curious, as I am by nature. I had never heard of Gestalt therapy before and I didn't have the slightest idea what kind of work they were peddling. Alors, I was waiting for an opportunity to get in touch with them. Fortunately or unfortunately ( that is for you to decide after you have read this letter) I didn't have to wait long.

It happened not long ago. I was very sad that day, so I took a walk around the hotel to see if there is some nice piece of work to do in order to transform my sadness into a new unit of experience. All of a sudden I saw three people sitting under a tree. I became attentive and I took another look at the whole group: one guy was crying, one was just observing, and there was also a good looking girl with a beautiful figure against a well differentiated ground. She looked so compassionate! And there was an empty chair in front of her. Empty chair!? I said to myself: »Jean-Michel, don't be anxious. Stop the movies in your head. Take a deep breath and go and sit there. She has compassion for that guy who is crying, so she won't reject you as well.«

I gathered all my courage. I didn't know what to expect, I just surrendered to the trajectory of the formed beautiful figure of the compassionate girl which was driven by my currently dominant need of being listened to. So I went there and I sat down in front of her. I looked at her more closely. She looked very much present. Our eyes met, and – strange, very strange – I became soooooo saaaaad! I began to cry, too, like that other guy besides me (not the one who was observing, this one was cool as a cucumber). And then our dialogue began. What follows is a word by word transcript.

Gestalt therapist: /She had such a calm, soothing voice./ What happened to you?

  Jean-Michel: /I was crying./ I have… I have… I have… lost… my phenomenolology!

Gestalt therapist: Say more. How has this happened?

Jean-Michel: Do you want me to tell you my story? My sad story?

Gestalt therapist: Yes. I am available to listen.

Jean-Michel: It was like this: Yesterday, I went for a walk with my phenomenolology. I took it to the field, and I let it wander around a little. I like to watch my phenomenolology run around. It is so cude with its big, hairy, flapping ears. And then, all of a sudden it got interconnected with someone else's phenomenolology! They began to do those things… you know… co-creating a reality. They began to merge. Oh mon Dieu! It was so embarassing – right there in the middle of the field! Me and the other wanted to regain our ownership. No way! They got more and more undifferentiated. I got scared. I was afraid that my phenomenolology would introject the other phenonemonolology's projections. It is not so easy these days, you know, to take care of all the little phenomenolologies that come out of this process. So I cried: 'Retroflect! Retroflect!' It didn't work. It got so caught up with excitement that it just didn't listen. They both ran away. I was so ashamed! There was such a rupture in the field. And no support. That my own phenomenolology would do such a thing to me!

Gestalt therapist: Oh yeah, I know how it feels from my own experience. But don't worry. I have a method to bring your phenomenology back.

Jean-Michel: Do you? Really?

Gestalt therapist: Yes.

Jean-Michel: I am so glad. Tell me, tell me!

Gestalt therapist: It is called horizontalisation.

Jean-Michel: Horisontalisation?

Gestalt therapist: Yes. You have to horisontalize. Lay down!

Jean-Michel: Do I have to?

Gestalt therapist: Yes, if you want your phenomenology back.

Of course I wanted my phenomenolology back. So I layed down. I felt very cautious at the begining, and a little suspicious. Slowly I relaxed and I even  enjoyed, as I returned to the undifferentiated field. The ground resolved into its possibilities. I regained hope that my phenomenolology would finally emerge out of the fertile void. But then I saw that the Gestalt girl began to undress herself. I jumped up.

Jean-Michel: What are you doing?

Gestalt therapist: I am self-disclosing.

Jean-Michel: Why?

Gestalt therapist: You shouldn't ask why. Take off your clothes.

Jean-Michel: What?

Gestalt therapist: Take off your clothes. We are going to practice inclusion.

Jean-Michel: How? Non, non, non! No way. I am not going to do that!

Gestalt therapist: Don't be so resistent.

Jean-Michel: Non, non, non et encore une fois non! Isn't there any other way?

Gestalt therapist: /She stopped undressing./ Well, yes, actually there is one other way. But you have to pay me.

Jean-Michel: How much?

Gestalt therapist: 50 francs.

What else could I do? I was so desperate to get my phenomenolology back. The problem was that I only had a 100 franc banknote with me. I gave it to the Gestalt girl. She gave me back 20 francs. I protested.

Jean-Michel: What's this? I gave you 100 francs. You have to give me back 50 francs, not 20.

Gestalt therapist: Don't worry, everything is ok. Just stay with it. In Gestalt therapy we call it the paradoxical theory of change!

As you can appreciate , I was devastated!

I am happy to report that my wayward phenomenolology has since returned with it's tale between it's legs…it gets boring wandering aimlessly in an undifferentiated field once the novelty has worn off…but my change is still missing!

Yours in existential angst

Jean-Michel Lejardinier

Nazaj na vrh