(Ta tekst je bil objavljen v Bohorič, I., Hodošček, M. (ur.) (2022) 'Sram te bodi!' Celje: Zavod Celeia, Center sodobnih umetnosti)

V občutku sramu se stikata naše najbolj intimno doživljanje in naša vpetost v družbo.

Oblije nas in nas preplavi, ko se doživljamo kot šibke, nemočne, neustrezne, odvisne, krhke, ko se počutimo ponižani... Spremlja ga prepričanje, da je nekaj narobe z nami in ob tem bi se najraje ugreznili v zemljo ter tako izginili pred pogledi drugih ljudi. Ali kot pravi G. Kauffman: “Občutiti sram je občutiti izpostavljenost na način, ki je za nas boleč in nam zmanjšuje vrednost.” (1992, str. 8)

Sram implicira prisotnost drugega, ki nas tako ali drugače zasramuje (nas na primer zasmehuje, ponižuje, izraža gnus do nas, nas zavrne, nam odtegne pozornost in nam da vedeti, da zanj ne obstajamo...). Je torej izrazito socialno čustvo, ki ga primarno doživljamo v stiku z drugimi ljudmi in ga, če se izkušnje zasramovanosti ponavljajo na podoben način, ponotranjimo v obliki sporočil o lastni neustreznosti. Na primer: “Nisem dovolj pameten.” “Sem predebela.” ipd.

Sram, ki smo ga ponotranjili, postane del doživljanja naše identitete (“Z mano je nekaj narobe.”) in kot takšen razjeda občutek našega temeljnega dostojanstva in samospoštovanja. Poleg tega pomembno vpliva na naš občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi ljudmi: “Sram je intenzivno boleč občutek ali doživljanje lastnega prepričanja, da smo pomanjkljivi in zato nevredni, da bi bili ljubljeni in da bi lahko pripadali.” (Brown, 2012, str. )

Potreba po pripadanju in povezanosti je ena od temeljnih in najvažnejših človeških potreb. Je potreba po identifikaciji z nečim, kar je večje od nas, kar nas presega in nam zato vliva občutek varnosti in zaupanja. “Sram je v prvi vrsti strah pred izgubo povezanosti.” (Brown, 2012, str. 68) Prav zato je zasramovanje zelo učinkovit mehanizem socialne kontrole in represije. Preko bolj ali manj očitnih oblik zasramovanja okolica (starši, družina, vrstniki, šola, delovno okolje, družba...) vrši pritisk na posameznika, da se prilagodi predstavam, normam in direktivam, kakšen mora, oziroma kakšen ne sme biti, da bi bil vreden, da pripada.

Najpogosteje je ta pritisk povezan s spolom kot socialnim konstruktom: kakšen mora biti posameznik, da bi bil sprejet in prepoznan kot 'pravi moški' ter kakšna mora biti posameznica, da bi bila sprejeta in prepoznana kot 'prava ženska'. Moški ne sme biti 'šibek', kar pomeni da ne sme pokazati strahu, žalosti, potrebe po pomoči, toplini in povezanosti. Ženska pa naj bi se poleg vestnega opravljanja dela v službi skrbno in z vsem srcem posvečala družini ter bila dobra mama, romantična družica in super gospodinja, ne da bi pri usklajevanju vseh teh mnogoterih in pogosto nasprotujočih si obveznosti pokazala kakršnekoli znake utrujenosti ali nezadovoljstva.

Zasramovanje je strukturno vgrajeno tudi v neoliberalizem, ki v svoji ideologiji svobodnega trga izhaja iz fiktivne predpostavke, da vsi ljudje v svojih ekonomskih prizadevanjih začenjajo iz iste štartne pozicije. Zato naj bi, v skladu z neoliberalistično miselnostjo, vsak posameznik ki si ni uspel ustvariti pogojev za stabilno materialno preživetje, tega kriv sam, oziroma njegova 'lenoba' in 'nesposobnost'. Skratka njegova neustreznost in manjvrednost, zaradi česar je pod vprašajem njegova pravica, da sploh eksistira v tem 'svobodnem' in 'najboljšim možnim od vseh svetov'. V teh koordinatah ekonomsko-političnega sistema, ki se sklicuje na 'naravno stanje', ki naj bi bilo znanstveno podprto z darvinizmom in ekonomijo kot 'objektivno' znanostjo, ne gre za nič drugega kot mentalni konstrukt, ki tudi z uporabo zasramovanja atomizira družbo, opravičuje povečevanje ekonomskih razlik med maloštevilnim privilegiranim slojem ter vedno bolj deprivilegirano večino in uničevanje socialne države. (Podobno kot je nacizem zlorabljal genetsko znanost, evgeniko za zasramovanje Židov in drugih 'manjvrednih' ras in opravičevanje njihovega genocida ali zasužnjevanja.)

Zaradi potrebe da bi bili sprejeti in cenjeni, se odpovedujemo in se odtujujemo od pomembnih delov sebe, ki so za naše okolje nesprejemljivi. Toda prav zato ker gre za bistvene, vitalne dele nas samih, ki jih ne moremo preprosto izbrisati, grožnja sramu v obliki možnosti da zatajevanje naših nesprejetih in neželenih delov spodleti, kot Damoklejev meč še vedno lebdi nad nami. Zato razvijamo različne strategije, kako se zavarovati pred njo.

Ena od strategij obrambe pred doživljanjem sramu je prenos lastnega sramu na druge. V širših družbenih okvirih se to pogosto kaže v odnosu večine do neke družbene manjšine (zasramovanje vedno implicira pozicijo moči tistega, ki zasramuje, nad tistim ki je zasramovan). V potrebi po pripadnosti posameznik ponotranji norme socialne skupine, s katero se identificira, lastne nesprejete, odcepljene dele sebe, ki so v nasprotju s temi normami in ki se jih zato sramuje, pa projicira v drugega, ki je drugačen. Drugačnost zaznava kot manjvrednost in do drugega čuti prezir ter ga doživlja kot gnusnega. Primera takšne strategije obrambe sta homofobija in nestrpnost do Romov, beguncev...

Raziskave in klinične izkušnje potrjujejo, da je sram v ozadju mnogih psiho-socialnih motenj, kot na primer depresija, motnje hranjenja, različne oblike zasvojenosti, nasilno vedenje in osebnostne motnje. V teh primerih je za obvladovanje in preseganje težav, povezanih s sramom potrebna psihoterapevtska pomoč. Vendar pa se s težavami, povezanimi s sramom na bolj ali manj intenziven način, kot socialna, samozavedajoča se bitja srečujemo vsi.

Poglavitna težava ni sram sam po sebi, temveč sram pred sramom, se pravi prikrivanje lastnega sramu sebi in drugim. Če smo sposobni sram detabuizirati in v spoštljivem, sočutnem pogovoru o njem spregovoriti in ga izraziti, začne izgubljati svojo moč. Kajti sram lahko preživi le molku in tišini notranje osamitve človeka pred drugimi ljudmi.

Tri poglavitne stvari, ki jih moramo vedeti o sramu, so po besedah Brene Brown:

“1. Vsi ga imamo. Sram je univerzalno in eno najbolj primarnih človeških čustev, ki jih doživljamo. Edino ljudje, ki nimajo sposobnosti empatije in človeške povezanosti, ne doživljajo sramu.

2. O sramu se bojimo govoriti.

3. Manj kot govorimo o sramu, večji nadzor ima nad našimi življenji.” (Brown, 2012, str. 68)

Literatura

Brown, B. (2012) Daring Greatly. New York: Gotham Books

Kauffman, G. (1992) Shame: The Power of Caring. Vermont: Schenkman Books, Inc.

Nazaj na 'članki'