Tomaž Flajs: Soočanje z izgubo

(Objavljeno v gledališkem listu Mestnega gledališča ljubljanskega – predstava 'Samo zaljubiti se ne smemo')

Vidno dogajanje Martinićeve drame 'Samo zaljubiti se ne smemo' je omejeno na štiri ljudi, en večer in restavracijo, katere otvoritev je odpovedana spričo hude nevihte, v kateri zaradi razlivanja rek in poplav umirajo ljudje, ki se trudijo zavarovati svoje hiše. Nekatere bistvene stvari so se zgodile že prej, nekatere se zgodijo vmes med enim in drugim delom predstave, ali pa se ravnokar dogajajo drugje. Prav tako nimamo priložnosti neposredno spoznati dveh ključnih oseb: Paola, sina bivših zakoncev Elze in novopečenega lastnika restavracije Janka, ter Jankovega očeta. Prvi odhaja v Ameriko, drugi pa umira v bolnišnici.

Ta odsotnost še bolj poudari temo izgube, s katero se v različnih oblikah in na različne načine soočajo vsi neposredno navzoči. Čeprav Martinić vsaki od žensk - Jankovi novi partnerki Nikolini, Elzi in Luciji, ki jo je Paolo tik pred svojim odhodom po štirih letih zveze brezobzirno zapustil – dodeli svoj del v igri, kjer izstopi kot protagonistka, je najbolj osrednji, vozliščni lik dogajanja Janko. Od vseh nastopajočih je tudi najbolj tragikomičen, saj pred našimi očmi neizogibno drsi iz vzhičenosti nad svojima velikima pridobitvama, okusno opremljeno restavracijo in lepo Nikolino, v pretresenost, prizadetost in nebogljenost ob sočasni dvojni izgubi očeta in sina.

»Grozno, kako hitro si moški predstavljate, da ste nesmrtni in vam nihče nič ne more. Dovolj je že, da se vam uresničijo ene sanje in ena ženska,« mu na samem začetku zabrusi Nikolina, ki ji njegova patetičnost gre na živce. Ko ob koncu drugega dela Janko spozna, da se Paolo ne bo prišel poslovit v imenitnem sijaju njegove restavracije in se na vrat na nos odloči, da gre ponj, ona pa ga pri tem želi zadržati, jo Elza pouči: »Oče mu umira. Sin odhaja. Razumi ga. Ta moški je pravkar spoznal, da je smrten. Pojdi za njim. Zdrži še nekaj ur.«

Čeprav gre za dejanske, stvarne izgube oseb, odnosov ter vsega, kar je povezano z njimi, pa je žarišče dogajanja na odru pred nami drugje. Ne vidimo niti Jankovega očeta umirati, niti Paola odhajati. V smislu neposrednega dogajanja se je, kot izreče Janko in kasneje za njim ponovi Elza, vse: »... kar se je imelo zgoditi danes, (...) zgodilo tam v bolnici,« kjer so skupaj s Paolom obiskali Jankovega očeta. Ob tem je pomembno pristaviti, da se je zgodilo na način karseda minimalističnega dogajanja: gre za Paolov znerviran pogled v strop ob tem, ko se je njegov ded mučil, da bi zadihal in za način, kako je z gnusom gledal svojega očeta, kako šokiran umirajočemu govori pomirjujoče besede. Nič navzven dramatičnega, kar pa temeljito zamaje Jankove predstave o svoji očetovski vlogi in pričakovanja glede sinovega izražanja občudovanja, nežnosti in naklonjenosti do njega. Skupaj z ugotovitvijo, da je njegov sin sebičen, hladen in omejen ter da odhaja, ker se mu sorodniki in mala, revna država, v kateri živi, gnusijo, to predstavlja bistvo njegove 'notranje' izgube – izgube iluzije o samem sebi, o svojem sinu in o naravi njune povezanosti.

Bolj kot sama izguba je v žarišču dogajanja Martinićeve drame torej doživljanje izgube, soočanje z njo, njeno zanikanje, prepoznanje, predelovanje...

Podobno kot Janko se tudi Elza, približno leto dni po tem ko se je Janko proti njenim pričakovanjem spremenil in zaživel novo življenje z Nikolino ter s tem porušil njeno prepričanje, da si je svoje življenje s poroko z njim že v mladosti dokončno uredila in je intimni del njenega življenja že zaključen, sooča z novo izgubo – izgubo predstave o svoji materinski vlogi. Ki, kar je eden od komičnih momentov te drame, ni le vloga mame v odnosu do Paola, temveč tudi v odnosu do Janka. Tudi ona to prepozna na skupnem obisku pri Jankovem umirajočem očetu v bolnišnici, ki se dogaja med prvim in drugim delom predstave, torej znova zunaj gledalčevega vidnega polja: »Tam sem spoznala, da nisem postala samo bivša žena, temveč tudi bivša mati.« In tudi njej se izguba njenih iluzij razodene skozi opažanje giba, drobne geste, ko Janko položi roko na Nikolinino stegno iščoč tolažbe pri njej.

Prepoznanja bistvenih sprememb, ki pomenijo izgubo, se v Martinićevi drami torej pogosto zgodijo na način opažanja drobnih, minimalističnih, hipnih dogodkov, ki bi prav lahko ostali neizgovorjeni in s tem izrinjeni iz zavestnega doživljanja. Tako kot na primer trenutek pred dvajsetimi leti, ko je Elza opazila, da je Janko dojel, da je ne ljubi več: »Tega večera sem šla prej v posteljo – utrujena sem bila, ti pa si gledal film do konca, spraznil steklenico in potem prišel. Ulegel si se zraven mene na posteljo in se obrnil k meni, mislil si, da spim. Ampak nisem spala, v temi sem te gledala skozi trepalnice. Nekaj trenutkov si me gledal z razočaranjem in gnusom. Gnusilo se ti je, da moraš spat zraven mene. Zelo zgovoren pogled. Nikoli me ne bi tako pogledal, če bi vedel, da te vidim in če ne bi bil pijan. Tako. To je vse, ta trenutek.«

Zadostuje en sam trenutek, na kar dodatno opozarjajo vesti o ljudeh, ki izginjajo in umirajo v poplavah, da se tok življenja zaobrne v drugo smer od tiste, ki smo jo pričakovali, načrtovali, se nanjo pripravljali in jo s svojimi prizadevanji utrjevali. Ali kot to duhovito izrazi Lucija, ko spozna, da jo je Paolo zares zapustil: »Ne vem, kaj naj z vsem tem, kar sem spoznala o njem. Kaj naj s tem, da vem, kaj ima rad in kaj ga nervira? Kot da sem se učila za izpit, ki ga ne bom delala.«

Pri tem ne gre le za neko zunanjo spremembo, temveč tudi za dojetje pravega stanja stvari, ki je v nasprotju z iluzijo, ki jo gojimo v odnosu z nekom - bodisi iz naivnosti in neizkušenosti kot je to v primeru Lucije, ali zato da bi si narisali lepšo, za nas bolj sprejemljivo podobo odnosa in bi tako pozabili na to, kar nam govorijo naše dejanske izkušnje, kot je to v primeru Nikoline.

Nikolina se trudi pozabiti, da Janko ne ljubi nje, temveč vznemirjenje ki ga doživlja ob njeni telesni lepoti ter dobrem okusu in talentiranosti, ki ju je pokazala ob opremljanju interierja njegove restavracije. Njegovo vzhičenje ji gre na živce in trudi se ga utišati. Vendar pa nazadnje vseeno ne zmore preslišati Jankove izjave, da je edina stvar, o kateri je zares prepričan v svojem življenju, ta, da je oče »malemu, sebičnemu gadu« Paolu. Ta izjava ji potrdi to, kar v bistvu že ve: da v njegovem svetu svetu, kjer je izenačena z lepimi stvarmi in dobro hrano, ne igra neke globlje, pomembnejše vloge: »Vem, zakaj me ljubiš. In sovražim tvoje razloge za to, ker ste vi moški navadne površne svinje in ljubite samo vznemirjenje – nogomet, denar, seks. Vse to vem. Vsega tega sem se naučila. In zdaj, ko sem se že zaljubila vate, bi lahko dosegel vsaj to, da bi pozabila, da to vem.« Kot Martinić proti koncu igre, ko Janko ob Elzini novici o smrti njegovega očeta zajoče in se Elza ob tem tolažeče dotakne njegove rame, zapiše v svojih didaskalijah, Nikolina ve tudi to, da z Jankom nimata prihodnosti. Vendar pa zapiše tudi, da to ne bo nikoli izgovorjeno.

Ali to pomeni, da bo poskušala pozabiti tudi to, zato da bi lahko ostala z njim, dokler bo pač mogoče? Podobno kot Elza, ki Janku nikoli ni povedala o svojem dojetju, da je ne ljubi več: »Tega nisem nikoli izgovorila. Kakšne dokaze pa sem sploh imela? En pijanski pogled v temi. Kaj je tu za govorit? Kaj ta pogled sploh pomeni v našem celotnem življenju?« »Nič,« ji odvrne Janko. »Nič. To sta bili samo dve sekundi. Nič pomembnega,« mu pritrdi in po njegovem strinjanju nagovori še Nikolino, kot da bi iz njene mimike in drobnih gest razbrala, kaj se dogaja v njej: »Nič pomembnega, Nikolina.« »Nič pomembnega,« ji odvrne Nikolina.

Eno od vprašanj, ki se mi zastavlja ob branju Martićevega teksta, je vprašanje funkcije zanikanja izgube: ali gre pri fenomenu zanikanja za izraz temeljnega vitalizma človeškega bitja, ki si na različne načine prizadeva preživeti in vztrajati v znanih okvirih in oblikah lastne eksistence? Ali pa gre pri zanikanju izgube in minimaliziranju lastnega doživljanja bolj za nepripravljenost in nesposobnost soočiti se z dejanskostjo bivanja, katerega temeljni atribut je nenehno spreminjanje, ter s tem tudi za krnitev lastnih bivanjskih potencialov? Odgovor ni enoznačen in je odvisen od konteksta.

Janko se na primer, kljub temu da se je ločil od Elze in mu je Paolo dal dovolj jasno vedeti, da do njega ne goji posvečeno čustvenega sinovskega odnosa, še naprej oklepa predstave o družini, ki: »... daje trdnost...,« in je: »... edino materialno, kar imamo v teh svojih neumnih življenjih.« Ob tem napove, da se bo Paolo nekega dne v Ameriki prestrašil, ko bo ugotovil da izgublja svoj jezik in se bo javil. Ali se bo to tudi zares zgodilo, ne moremo vnaprej niti zanikati niti z gotovostjo potrditi, lahko pa s precej veliko gotovostjo zatrdimo, da si Janko s to mislijo lajša boleči občutek izgube ter si tako pomaga preživeti v tem trenutku.

Po drugi strani si je Elza z vztrajanjem v zakonskem življenju, kljub temu da jo to v resnici ni zanimalo in je vedela, da je Janko ne ljubi več, sama pa ga je prezirala, zapravila priložnost, da bi zaživela bolj po svoji meri. Težko si predstavljam, da bi to bilo možno brez precejšnje mere zanikanja in minimaliziranja, vendar pa je to ni rešilo pred tem, čemur se je želela izogniti: da bi ostala sama in zapuščena.

Čisto na koncu vzklikne: »Ampak zdaj vem, kako živeti. Joj, kako bom jaz enkrat živela!« In pristavi: »Ne v tem življenju, prepozno je, enkrat pa bom. Joj, kako enkrat bom!« Njeni vzkliki v meni vzbujajo občutke pomilovanja in ganotja. Pomilovanja ob misli, da gre še za eno iluzijo in ganotja ob tem, da se zaveda, da je zanjo že prepozno, a vseeno ne opusti upanja, kar dojemam kot izraz njene neuničljive volje do življenja.

In kaj pravzaprav pomeni vedeti, kako živeti? Nikolina, ki trdi, da se je živeti treba naučiti, izvežbati, Lucijo pouči, naj ne verjame svojemu srcu temveč le svojemu okusu, medtem ko Elzi zdaj znati živeti diametralno nasprotno pomeni naučiti se tango, odpotovati v Južno Ameriko in se noro zaljubljati. Ni torej enega samega odgovora. Ali pa obstaja tudi pravi odgovor? Kdo ve? Kaj lahko sploh zares vemo? In kako?

Kar je gotovo, je, da nas po vseh spremembah in izgubah, na koncu čaka največja. In kot sprijaznjeno izjavi Elza: »Dobro je, ko umiramo po vrsti.«

Nazaj na 'članki'