(Objavljeno v gledališkem listu Mestnega gledališča ljubljanskega – predstava 'Gotska okna')

Poezija Daneta Zajca me spremlja od gimnazijskih let. Takrat, v prvih vznesenih in bolečih sunkih notranjega prebujanja sem jo vsrkaval vase predvsem skozi njene sugestivne, močne, mračne podobe in evokativne, iz telesa vznikajoče ritme. Razumel sem bolj malo, a dovolj, da mi je pričarala neko določeno podobo sveta in me od takrat še nekajkrat zvabila v svoj magični ris. Verjetno takšno branje ni bilo značilno le zame, temveč tudi za druge mladostnike, ki so se srečali ali se še srečujejo z njo. A, izhajajoč tudi iz svoje izkušnje, verjamem, da takšno dojemanje ni značilno le za določeno starostno obdobje. Pesmi Daneta Zajca verjetno na marsikaterega bralca najprej delujejo in ga prevzamejo z močjo besede same. In nato, ob použivanju podob in zvokov, polagoma vanj prikaplja zavest vanjo vpetih aluzij, kontekstov in eksistencialij ter mu pomaga razpeti mrežo za lovljenje metuljev možnih razumevanj ...

Te vrstice zdaj zapisujem kot psihoterapevt, povabljen, da razgrnem svojo bero metuljev predvsem v navezavi na svojo prakso partnerske terapije. Kako doživljam in razumevam poezijo Daneta Zajca v tem kontekstu? Kaj mi govori o bivanju v dvoje? Glede na namen svojega teksta se bom osredotočil na ciklus Gotska okna.

Čeprav Gotska okna tematizirajo tudi odnos med moškim in žensko, z močnim poudarkom na erotični dimenziji, ta tematski okvir obenem tudi presegajo, tako da ga umestijo v širši kontekst časa, ki je čas 'razbitih gotskih oken'. Če se držim svoje stroke, mi 'razbita gotska okna', 'črni križ, ki razpada', 'bogovi, ki padajo' ... pomenijo predvsem razpad nekih od zunaj postavljenih zapovedi in norm v funkciji regulacije in ohranjanja zveze med moškim in žensko. Kaj ostane, predvsem pa kaj sledi temu razpadu?

Pijanski zasmeh lune, ki je pač planet, ne pa antropocentrični simbol romantičnega, oziroma recimo temu kar lepo naravnost samopoveličujočega narcisističnega hrepenenja; odvržene svetniške tančice in pajčolani, ki so prekrivali živalsko telesnost bivanja; poželenje, ki žge in ponižuje ... Zajc s sugestivno močjo, ki ji ni para, predvsem pa z neizprosno iskrenostjo razgalja temnejšo stran žensko-moških odnosov, ki kot taka ni le posledica zgoraj omenjenega razpada, temveč v tem razpadu le postane bolj razvidna. Kot nekaj, kar je odnosom inherentno, pa tudi kot nekaj, kar je pravzaprav tudi temna stran samih ideologij.

Pari, s katerimi se srečujem v svoji praksi, se v precejšnji meri napotijo po pomoč tudi zato, ker zunanje 'ideološko lepilo' religije, patriarhalne mentalitete, mita romantične ljubezni ... ne drži več. "Zakaj sva sploh skupaj?" "Ali lahko ostaneva skupaj?" "Kako lahko ostaneva skupaj?" To so vprašanja, ki jih prinesejo s sabo, zavita v tesnobo, bolečino, zamere, razočaranja … Pogosto tudi sram ki pa od vseh občutij ostaja najbolj skrit, najtežje izrekljiv in najbolj previdno izrečen.

In prav na tem mestu me Zajčeva poezija zelo močno nagovarja, seveda ne le kot terapevta, temveč tudi osebno. Če pogledam nazaj, vidim, da sem po njegovi poeziji pogosto segel ravno takrat, ko so iz 'postelje moje duše' prilezli 'gomazeči škorpijoni'. Nekaj ne ravno odrešujočega, gotovo pa paradoksalno pomirjujočega je zame v njenih verzih, ki vabijo, da se spustim do dna, položim noge na 'samoto belega kamna' in gledam sebe takšnega, kot se sicer ne bi hotel videti. Tudi takšnega, kot se imam priložnost spoznavati v zrcalu temnih trenutkov odnosa z bitjem, ki mi je sicer najdražje in najbližje, a se ravno v tej bližini lahko najbolj raniva. S tega vidika bi morda lahko govoril tudi o njenem terapevtskem učinku, čeprav seveda to ni njena funkcija. Vendar pa ima po drugi strani tudi psihoterapija, vsaj tista ki je osnovana na fenomenološki naravnanosti, kolikor vzpodbuja ubesedenje doživljanja, svojo estetsko dimenzijo. In na tej točki prepoznavam stičišče obeh: izrekanje tega, kar za nekoga je, ne pa tega, kar bi moralo biti, ali kar drugi pričakujejo ali celo zahtevajo od njega, da bo govoril. (Bi lahko rekel, da obe, poezija in psihoterapija, delata 'nov jezik iz zemlje'?).

Od tu dalje pa se poti poezije in psihoterapije, še posebej psihoterapije parov, tudi razideta. Prva ponuja globoko doživetje kot vrednoto samo po sebi, druga pa si prizadeva vzpostaviti pogoje, da bi dva ne le govorila, temveč tudi prisluhnila drug drugemu, se slišala in se pri tem drug pred drugim naga ne bi ponižala. Takrat in šele takrat, ko se to zgodi, si lahko zares začneta odgovarjati na vprašanje: "Ali lahko ostaneva skupaj?"

Samo onadva, samo na svoj način in ne več pod prisilo.

Nazaj na 'članki'